Še v
prejšnjem tednu sem upal, da bo vsaj ena dinja dozorela, v dneh ko je Malo
doma, zdaj pa – polovica pete, danes ubrane, jo čaka, narezana na koščke, v
hladilniku, za večerni obrok, potemtakem je vsak dan pojedla eno, najmanj kilogram
»mesa«…
To ni
dobro samo zaradi vitaminov, katerih je v dozorelem sadju krepko več, kot v
kupljenem, nezrelem, pač pa so ji melone tudi lepo prečistile ledvica in
črevesje, saj zaužitim količinam primerno tudi lula, in kaka »kot slon«…
Še šest
jih imava, dve večji, eno srednje veliko in tri manjše, a so vse, zaenkrat, še
bolj zelenkaste, pa dvomim, da bova še kakšno ubrala v preostalih dveh dneh.
Jih bom skušal »loviti«, in jih ubrati tik pred dozorelostjo, upajoč, da bodo
obstale do takrat, ko bo dete spet doma…
Tudi
nekaj lubenic bo. Štiri sem odkril, v gostem »šavju«. Same rastline so drobne,
krhke, pa so, temu ustrezno, drobni tudi plodovi, največji ima, približno,
deset centimetrov v premeru, a upam, kljub temu, da dočakajo zrelost, in da
bodo ustrezno sladke, pa da dete tudi v njih uživa…
Semen
sva nabrala več kot dovolj, če se desetina »prime«, ne bova vedela kam
posaditi. A se bova znašla, nekako že. Pridelave dinj zagotovo ne bova
opustila, hvaležnejše so od lubenic, in Mali gredo v tek, pa jim je vredno nekaj
časa nameniti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar