Svetopisemski Frojd…

Uboga pamet, ki »zabetonira« neka svoja prepričanja, in se jih, v želji, da bi samo sebe z njimi poveličevala, drži kot pijanec plota, obenem pa, tudi na tak način, izpoveduje, in dokazuje, samo to, da prek meja pameti ni zmožna seči…

 

Že obče, in vsakdanje, razmejitve, ki »nas« ločujejo od »njih«, pričajo o nezmožnosti dojemanja, posledično tudi o nezmožnosti upoštevanja dejstev kot takih, od Sveta, v silni njegovi raznolikosti, a kljub temu v podobi enosti (samo en planet = en prostor je vsem dan na razpolago, in ta prostor vsi pojmujejo kot svoj dom), do vsega ostalega. In, kakopak, to, da sta »mi« in »po naše« prispodobi nekega zmagoslavja, nekega vrhunskega dosežka, neke optimalne podobe obstajanja, po kateri naj bi se tudi »oni« zgledovali, se ji prilagajali, jo celo za svojo sprejemali (ter s tem, posledično, brisali razlike, in različnosti, ki so povsem naravno zasnovane, in živeče), to pa je vrhunec, ali vsaj eden izmed njih, izkazovanja – bebavosti, tako značilne za pamet, hitečo opredeljevati, pojasnjevati, urejati…

 

Med te delitve, kakopak, sodijo tudi »narodi«. Sprva, ko je dvonoštvo še živelo v nekih majhnih, številčno gledano, skupnostih, je bilo še moč govoriti o nekih (na)rodovnih skupnostih, kasneje pa, ko je prišlo do pretoka oziroma kroženja vsega, in tudi živečih posamičnosti, kasneje pa je ta rodovnost v takšni meri izgubila na svojem obstajanju, da je moč govoriti tako o sorodstvenih povezavah povprek, prek celotnega planeta, kakor tudi o tem, da so, pri sodobnih državah, neki dogovori, oziroma njih posledice (državne meje in teritorij, uradni jezik, pravni ne/red…) bistveno večjega pomena pri opredeljevanju narodov, kot pa neke sorodstvene povezave, a, kljub temu…

 

Nič je nič, in kadar obstaja zgolj v podobah »človeštva«, takrat si MORA (povsem psihična zadeva, v podzavesti utemeljena) tisti »nekaj« izmisliti, najti, si ga pripis(ov)ati, da bi iz niča nastal »nekaj«, »nekdo«. In na tak način deluje ne samo zaradi neke (niti ne posledice zavestnega ravnanja) tozadevne prepoznavnosti, pač pa predvsem zaradi nuje po razvrščanju sebe na neki umišljeni »vrednostni lestvici«, pri čemer je, kakopak, pripadnost »nam«, in »našemu«, pričevalec pomembnosti, pravilnosti, sprejemljivosti oziroma dopustnosti. Vsaka čreda pozna takšna izkazovanja…

 

Narodi, ki, absurd, v svojih fizičnih podobah sploh ne obstajajo, lastno »pomembnost« gradijo na izstopajočih posameznikih, ki, še večji absurd, sploh ne izhajajo iz teh narodov, niso del občosti, pač pa pripadajo (vsaj ali predvsem na področju znanosti in umetnosti, najvišjih podob izkazovanja zmogljivosti uma) svetu kot celoti, človeštvu, potemtakem – razumu. In ne nagonom, iz katerih je občestvo, potemtakem slednji narod, sestavljeno. In med te posameznike sodijo tudi »največji« znanstveniki, teoretiki in praktiki, pisatelji, pesniki, slikarji, kiparji, arhitekti…

 

Kakopak, sila zahtevno je dospeti, med vso pametjo, do nekoga »največjega«, potrebna so usklajevanja, predpisovanja, opredelitve… pa je povsem nesmotrno to, da bi te »največje« fleksibilno ( = življenjsko) obravnavali, ne, je le bolje, da jih enkrat razglasiš, potem pa za večno večnost kot »največji« ostanejo, pa čeprav…

 

Pa čeprav s tem izpoveduješ, da nisi zmožen upoštevati časa, denimo. Da nisi zmožen sprotnih ugotavljanj, posledično vrednotenj.  Da nisi zmožen soočenja s preprostim dejstvom, ki o nenehnem spreminjanju, potemtakem razvoju, govori. In, z druge strani, da si zmožen počenjati bedarije, neupoštevati dejstva, presojati, kajti…

Celo gora (vsakodnevno, čeprav očem neopazno) spreminja svojo višino, bodisi radi erozije, bodisi radi posedanja gmote, bodisi iz nekih drugih razlogov, pa… bi ne bilo popolnoma butasto, ko bi se (banalen primer!) Triglavu, denimo, zgodil nek grozovit potres, tako silovit, da bi mu »odnesel« (zgornjih) dvesto višinskih metrov, obenem pa bi, še vedno, govorili o taistem Triglavu kot najvišji »slovenski« gori?! Čeprav bi bila Škrlatica višja!

 

Da na pričujoč način pretiravam, da krivično bebavost pripisujem »narodu«… bi bilo tudi moč slišati, pa čeprav – mar ni povsem enako na ostalih področjih, tam, kjer so Prešeren, Cankar, Plečnik… »največji«, v času »zabetonirani« vrhunci, mimo katerih se nihče ne zmore, pravzaprav ne sme prebiti do vrha?! Seveda izključno v primeru, da si ta vrh tudi dejansko zasluži.

Samo v dveh primerih je takšno »betoniranje« logiki (razumu) sprejemljivo: v primeru objektivne neke jasnovidnosti, v okviru katere bi »narod« videl dejstva vse do konca (lastnega) obstajanja, in v primeru  obstajanja bebavosti, ki se drugače kot z nekimi svojimi verjetji, in verovanji, z nekimi (izključno na neumnosti temelječimi) prepričanji ni zmožna izkazovati. Kdo bi vedel, kateri je dejanski razlog obstoječega (tudi) tovrstnega razvrščanja…

 

Priznam, kar dolg uvod sem izkazal, upoštevaje to, da sem se namenil pisati o Frojdu, pravzaprav o tem, kako ga pojmujejo, tudi »strokovnjaki«, in obravnavajo. Kajti tudi Frojd je »največji«…

Tega, da je začetnik psihoterapije, te vloge mu nihče in nikoli ne more vzeti, niti osporavati, kajti dejansko je, o tem pa, da se (možganski) beton »zabetonirano« drži Frojda kot nekakšnega svetopisemskega razsvetlitelja, o tem pa bi bilo moč prenekatero besedo izreči, kajti…

Dva razloga sta, ki (ne samo v konkretnem primeru) kot nespametno takšno početje opredeljujeta, in ta razloga bi lahko opredelil kot 1) čas, z vsemi spreminjanji, in 2) vsebina, ki naj bi bila ugotovljena, potemtakem tudi prepoznana in kot specifična obravnavana…

 

Za znanost (ne za »znanost«!) velja, da jo vodi dvom, neko nezadovoljstvo ob spoznanem, neka želja, celo potreba po dospevanju še-dlje, še-globje, še-širše. Znanost se ne zmore, in se tudi ne sme, zaustavljati ob spoznanem, pač pa jo sili, na temelju spoznanega, nadaljevati z ugotavljanjem. Smo namreč (zanemarljive) drobtinice, v odnosu do obstoječega (kaj šele v odnosu do časa, posledično do spreminjanj, katera poraja), in samo neumnost je zmožna (to je celo njena »odlika«!) dospeti do ugotovitve, da o nečem – vse ve! Dejansko je namreč popolnoma drugače, pa je radi tega tudi Sokratov »vem, da nič(esar) ne vem« potrebno popolnoma drugače upoštevati, kot ga upošteva povprečna neumnost, in ga je treba razumeti takole: dlje kot dospem, več kot odkrijem… več neznanega se mi poraja! Kajti – tudi v primeru, da po nekem (posamičnem) vprašanju dospem do končnega odgovora (a izključno odgovora na to, konkretno vprašanje), ne morem preprečiti, niti zanemariti tega, da se mi v odnosu do vsega ostalega nova vprašanja rojevajo! Sleherna posamičnost je namreč nujno delček neke celote, in kot takšna v interakciji (s to celoto), radi česar se mi VEDNO, in na vsak zato, pojavi nek (nov) zakaj…

In, če to ugotavljanje prenesem na Frojda (kateremu, niti slučajno, ne želim zmanjševati vloge raziskovalca), potem se, med ostalim, povprašam: je moč, da nekdo (in to zgolj v času svojega tvornega ukvarjanja z določenimi vsebinami) dospe do (do)končnih spoznanj, in to celo na takšnem področju, kot je – psiha, podzavest?! NE, zagotovo nečesa takšnega NI moč pričakovati, zlasti radi tega, ker je podzavest, denimo – krepko obsežnejši pojem, kot je vesolje, in bodo prej odkrili poslednji delček vesolja, kot pa dospeli do utemeljene (upravičene) trditve o dokončnem, nespornem poznavanju podzavesti!

Toliko o času, glede vsebine pa…

 

To vprašanje ni nič manj sporno, od vprašanja, o katerem sem pravkar zapisoval, morda je celo še (krepko!) bolj problematično, kajti…

Kadar ugotavljam (značilnosti) jabolka, takrat je priporočljivo to, da POZNAM predmet svojega ugotavljanja, da vem, kaj je jabolko, pa da, posledično – ne zmešam, v istem žaklju, skupaj jabolk in kutin, potem pa na temelju vsega tega zmešanega ugotavljam značilnosti – jabolka! Kajti – če bom tako naredil, potem ne bom dospel do ugotovitve dejstev, do objektivne podobe proučevanega sadeža, pač pa se mi bo neko povprečno jabolko kazalo tako s svojimi, kakor tudi z značilnostmi kutine! In, vidiš, Frojd je pa natanko to naredil – dve zgolj zdaleč primerljivi podobi obstajanja je »zmešal« v enem žaklju, potem pa do svojih ugotovitev dospe(v)l, čeprav…

Za občost velja (ne glede na uradne-ugotovitve/pojmovanja-znanosti-in-»znanosti«!), da je NAGONSKE ZASNOVANOSTI (potemtakem je NE-razumska!), dočim je človek RAZUMSKO bitje! In za nagonska bitja velja, da jih VODIJO NAGONI (čeprav jih je, v določenih okoliščinah, moč voditi z nekimi predpisi/zapovedmi/prepovedmi, in predvsem z nekimi tožniki/sodniki/biriči), medtem ko za razumska bitja velja, da jih vodi razum (in so zmožna, tako celo počnejo, zanemariti/odmisliti svoje nagone, ter, posledično, ravnati skladno z nekimi svojimi idejami/ideali, ter pri tem zanemariti sebe in neposredno lastne interese, v prid interesov celote, skupnosti… ali zgolj nekoga drugega!). Pa to ni edina »malenkost«, po kateri se obči razlikujejo od posameznikov (ali obratno), daleč od tega, kajti – določena čustvovanja, denimo ZAVIST, se nagonskim bitjem, ŽIVEČIM V ČLOVEKOVEM SVETU, bistveno lažje porajajo, in pogosteje… ko svoje »dosežke«, ko svoja »znanja« in »poznavanja« primerjajo (brez sleherne osnove, kakopak) z dosežki, znanji, poznavanji človeka! Pa NEIZOGIBNO dospeva tudi do kompleksa manjvrednosti (čeprav /tudi/ ta kompleks »gloda« v podzavesti, pomeni, da se ga njegov izkazovalec NE zaveda!), ki je (tudi) neke vrste »gonilec« (usmerjevalec) določenih ravnanj. In…

Kakor so obči v številčni prevladi (celo v takšni, da je do razumsko zasnovanega izjemoma dospevati!), ne zmorem niti podvomiti v to, da je (tudi) Frojd do svojih ugotovitev dospel tako, da je… zmešal jabolka in kutine, potem pa značilnosti povprečnega sadeža ugotavljal, in te značilnosti pripisal – tako nagonskim, kot tudi razumskim!

 

Sicer ne vem, celo dvomim v to, če sem z zapisanim dovolj nazorno označil (sicer izjemno pomemben!) Frojdov znanstveni prispevek, predvsem v njegovi spornosti… vem, to pa zagotovo, da zmorejo moje besede povsem bogokletno delovati, celo kot neumne, pa radi tega omembe nevredne… a za več od zapisane razlage bi bilo škoda časa. Če bo že obstoječa šla v nič…