Da, liščka
imam, spet, po enem letu…
Ne, ne,
ni priletela, neka onemogla ptica, da bi jo s tal pobral, in si jo lastil,
daleč od tega, le – Astrid sem čistil in »očistil«. To počnem sila pogosto,
natančneje enkrat letno, pa še to zadnji dve leti, da razbremenim
serviserjevega delavca, ki je v predhodnih treh, štirih letih avto temeljito
očedil, preden ga je na tehnični pregled peljal. In tudi račun, za
servisiranje, bo radi tega nekoliko nižji…
Pral
sem jo zgolj z vodo, katero sem iz zalivalke zlival, in z gobico, takšno
majhno, takšno, kakršne mi, gospodinje, uporabljamo za pomivanje posode. Pa se
je že sproti pločevina lisasto izkazovala, in bo jutri, ko bo soncu dana, še
bolj lisasta, vendar – glavnino umazanije sem, zagotovo, odstranil. To pa je
najpomembnejše. Vozila ne uporabljam za razstavljanje, da bi v nekem njegovem
blišču sebe izpostavljal, obenem pa – tako Astrid, kot jaz, sva že v letih, a
kljub temu ne uporabljava nikakršnih pripomočkov, ne za odstranjevanje gub, ne
za gladko in napeto kožo, ne za mladosten videz. Pač, štejeva toliko, let,
kolikor jih štejeva, in nama zavedanje tega ne povzroča nikakršnih težav…
Danes
sem imel namen tudi kositi. Pravzaprav se je ves delovni načrt nekoliko
zamaknil, kajti že včeraj sem mislil urediti z Astrid, a me je vreme drugače
prepričalo, danes pa…
Ne vem,
leta, moja, morda neprespana noč, ali minuli teden, v katerem me je Malo krog
mezinca, svojega, vrtelo, po vsej verjetnosti pa vse skupaj, kombinacija,
kakorkoli… ko sem Astrid spravil v garažo, in pospravil, po pranju, kar je za
pospraviti bilo, sem že čutil prijetno utrujenost. Dovolj zgovorno, da me je,
ob klicanju »računalnika«, prepričala v to, da sem, za silo, nekaj pojedel, »spral
želodca« obema košema za smeti, in porekel tisti za-danes-bo-dovolj… se raje k
besedam podam, ki niso le za govorjenje, pač pa tudi za poslušanje, in
zapisovanje…
Da,
dejstvo, nabira se mi čas, in ne bi bilo umno, ko bi si lagal, glede tega, pa
tudi neke potrebe po prikrivanju ne poznam. Komur ustrezam, kakršen sem, prav,
komur ne – široko ti je polje… Itak me prehiteva, ne le po levi, z vseh strani,
in slej ko prej bom dospel do tega, da se niti za sproti ne bom zmogel kosati z
njim. A otom potom, kot bi rekli tam, nekje, ob Donavi, Savi, Moravi…
Do
Astrid sem nekoliko bolj prizanesljiv – da bi vsaj še pet, šest let zdržala, ob
zdajšnjih osemnajstih, pa bi bil več kot zadovoljen! Morda celo mene prej
odpiše, čeprav…
Le
nekaj stvari je, katere si (še) želim doživeti. To, da Mali, mlajši od obeh
sinov, svoje zaposlitveno vprašanje reši. To, da Mala, giska sonkasta tatina,
vsaj malo »odraste«, toliko, da zase izve, in da o sebi zmore slišano mnenje
podati. To, da zaključim, kar sem zastavil, in obljubil početi, v zvezi z Rima
rajo (še dve leti). In to, da prijatelju uspe v podobi dvojezične knjige
oživeti njegovo pesniško zbirko za otroke, katero sem mu v slovenščino
prepesnil. Da, tudi za oba cucka bi želel, da je do njunega odhoda zanju
poskrbljeno, ostalega pa mi, v tem hipu, nič na-pamet-ne-pada, kajti – tistim,
katerim je mar zame, tistim moj mrk ne bo nič lažje/težje padel, če odidem
prej, ali pa kasneje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar