Čustvovanja…

Čustvovanja so nam prirojena, potemtakem so popolnoma naravna zadeva. Tudi večinska bebavost je prirojena, in tudi ona je naravna…

 

Med občimi veljajo številni vzorci, neka prepričanja, merila, po katerih je potrebno obstajati zato, da obstajaš prav, ampak – kolikor mi je znano, neumnost ni za to, da pretirano razmišlja, je pamet le bolj praktične narave, usmerjena predvsem, pravzaprav izključno v to, da med danimi možnostmi sebi najustreznejšo izbere, čeprav…

 

Premnoge težave v sobivanju so povzročene zaradi dveh povsem različnih svetov, razumskega (človeškega) in nagonskega (človejaškega), ki sta v tozadevno enega in istega združena, čeprav dva povsem različna načina mišljenja in čustvovanja, posledično tudi izkazovanj, nikdar ne bo možno v enost »zlepiti«. Pa tisto, kar je samoumevno, normalno, človeku, občim nikakor ne gre, in obratno…

 

Vse, kar je naravno, MORA kot takšno tudi obstajati, živeti, potekati… kajti v nasprotnem pride do določenih težav. Neizogibno. V konkretnem primeru, v primeru čustvovanj, do psihičnih, posledično tudi do težav v izkazovanju, v vedenju, obenem pa…

 

Niti slučajno niso redke delitve na »moški« in »ženski« svet, na »moške« in »ženske« zmožnosti, na »moški« in »ženski« način izkazovanja. In v okviru teh delitev »vedo«, da za moškega ni prav, v kolikor svoja čustvovanja izkazuje, dočim za žensko velja, da je itak moškemu nedorasla, pa ji je moč ne samo skozi prste gledati, pač pa ji celo dopuščati izkazovanja njenih »hib«… Bog je ja najprej na Zemljo človeka dal, nato pa mu tudi živali, in žensko, v služenje namenil…

 

Ne, ni bebavost samo neposredno kriva za povsem napačno obravnavanje čustvovanj, za opredeljevanje njih ne/dopustnosti, ne, kriva je tudi posredno, zaradi svojega značaja, ki se nikakor ne izkazuje skladno s prepričanjem o obči dobroti, uvidevnosti, poštenosti. Potemtakem je kriva Narava, vsaj v toliko, ker je pretežno ne-razumska bitja ustvarila, in je kriv tudi človek, ker se je križal z živaljo, in ne samo to, celo v lasten svet ji je dopustil vstopiti!

 

Ko srna, nekje v visoki travi, pusti svojega mladiča, le-ta ve, nagoni mu pravijo tako, da se mora pritajiti, da z ničemer ne sme izdati svoje prisotnosti. Celo s strahom ne, katerega zanesljivo (ob)čuti, in ga sili izkazovati ga. Resda se bo tresel, od tega strahu, a je res tudi to, da ne sme vstati in se za mamo ozirati, da je, ves prestrašen, ne sme klicati (jokati), kajti v kolikor bi tako ravnal, bi ga nek plenilec bistveno lažje odkril…

Da, živali vedo, da iskrenost, izkazovanje samega sebe (in zlasti v pretečih okoliščinah), ni najbolj zdravo početje, in so to svoje vedenje prenesle tudi v svet  človeka ( = neposredna krivda bebavosti). In vedo tudi o značajih svojih so-živalih, potemtakem tudi o tem, da se zmorejo »uvidevnost«, »dobrota«, »poštenost«, ma, neka »harmonija« v Naravi, predstavljati na način, da – izkoristijo sleherno šibkost, katero zaznajo, in jo toliko lažje zaznajo, če jim o tej šibkosti sam izpoveduješ!

 

Že nek povsem banalen primer nasilništva priča o tem, da zmore biti izživljanje nad šibkejšim sila »zabavna« zadeva, pa – bolj kot se bo trpinčen odzival z nekim strahom, s prošnjami, z jokom, skratka s podobami svoje nemoči, bolj nasilje uživa v tem, in, posledično, bolj daljša čas svojega početja. Če pokažeš ravnodušnost, če izkažeš »debelo kožo«, mu postaneš nezanimiv, pa mu zadeva ni več zabavna, in z zabavo preneha, na tak ali drugačen način…

 

KO bi bilo občestvo zares normalno (s človeškega vidika, kakopak), v glavi in v duši… KO bi bilo občestvo zares dobro, uvidevno, pošteno… takrat bi cenilo iskrenost (Platon: Nihče ni bolj osovražen, kot tisti, ki govori resnico!), takrat ne bi hitelo izkoriščati šibkosti, pri nekom izkazane, takrat, posledično, NE bi bilo neprimerno, in celo nevarno, izkazovati se takšnega, kakršen si, tudi, če ne celo predvsem, s čustvovanji. Ker pa svet ni takšen, kakršnega »pametni« opisujejo, mora (vsaj) moški biti čvrst, močan, pokončen… vsaj tozadevno, in v odnosu do sebi enakih ali celo do šibkejših… medtem ko mu ne kaže zameriti klečeplaznosti, prilagodljivosti, kupljivosti takrat, kadar mu nagoni velevajo, da je zanj bolje, če močnejšo žival od sebe upošteva.

 

Kadar (za)tajiš svoja čustva, kadar jih ne izkazuješ takšnih, kakršna ne samo želijo biti, pač pa bi MORALA biti, v nekih okoliščinah, takrat, v bistvu, (za)tajiš samega sebe… s čemer, morda, niti ne bi bilo tako narobe, ko… ko s tem ne bi povzročal lastne RAZDVOJENOSTI, kajti navzven in drugim se izkazuješ popolnoma drugače, celo nasprotno, od tistega, kar V SEBI čutiš, kakor ZARES čustvuješ. Res je tudi to, da se, s časom, NAVADIŠ na takšno svoje izkazovanje, pravzaprav samo od sebe pride do neke samoumevnosti takšnega načina obstajanja, tako samoumevne samoumevnosti, da niti tega ne opaziš, da si postal »zrelejši«, »odgovornejši«, »resnejši«, da si, resnici na ljubo – OTOPEL, da nisi več tisto, kar je Narava porodila, kajti, veš – tudi srna, pa čeprav se je nekoč pritajevala v visoki travi, zmore zlahka svoja čustvovanja izkazovati, v polni njihovi meri… za razliko od tebe. Kdo bi vedel, morda zaradi tega, ker ima srna, ob vseh znanih nam plenilcih, v Naravi manj sovražnikov, kot jih imaš ti, med vsemi »dobrimi«, »uvidevnimi«, »poštenimi«…

 

Kadar dospeš do zadovoljstva – naj ti nasmeh obraz osvetli. Veselje naj ti smeh zbuja, sreča tudi vriskanje, poskakovanje, pač, vse tisto, s čemer nikomur ne škoduješ, in tudi sebi ne, ker si dopuščaš biti ti. In, z druge strani – podaljšaj obraz, brez zadržkov, kadar te v skrb, ali v neko tožnost popelje, in dopusti solzevodom, da delujejo, ko te žalost lomi. Ne nazadnje jih je Narava prav zato ustvarila.

 

Ja, bebavost ne samo kazi ta svet, tudi neposredno učinkuje nanj, in nikakor v nekih koristnih podobah. Obenem pa ni izključno njen greh, da se kot taka kaže, kajti – KO bi živela v svojem NARAVNEM okolju (in ne v svetu človeka), bi bile njej, in tudi človeku, premnoge težave odpravljene. Ne smem od, na primer, psa zahtevati, da po »mojem« redu živi, kajti s tem bom dosegel, da bo obstajal kot manj-pes, ker ne bo smel drugače, kot biti po-moje-pes. Pri čemer pes ne pozna zavisti, pa vem, da mi bo, v kolikor mu dopustim biti to, kar je, in v kolikor bom dober z njim, svojo pripadno vdanost izkazoval, kajti on, pes, se ne uvršča med ljudi, pa še ni do tega dospel, da bi neko enakopravnost zase terjal, dočim človejaki… Ne, njih pa brez »dresure«, brez sladkorja in palice, ni moč v človeškem svetu doživljati.

 

»Znanstveniki« razmišljajo (ne vem, morda so že naredili korak/e več), da bi Neandertalca klonirali. Čemu, za vraga, občost preučuj, potem pa samo odmisli obstoječ govor, obstoječ (fizičen) izgled, obstoječa (priučena) izkazovanja… pa ga boš imel, povsem na dlani!