So
žanjci v polje dehteče dospeli,
in želi
so, želi, da vse bi mu vzeli,
veselje
odmeva,
nihče
ne okleva
ko rane
zasaja v dan…
Vse
večja praznina, in z njo bolečina,
živetje,
ki tone v objemu spomina,
le
žeti, zgolj žeti
in čim
več vzeti,
vse
želje, vse sanje zaman…
Udarci
rojijo, in rana ob rani,
se srpa
ostrina drugače ne hrani,
ne
zmore do sreče,
takrat,
ko ne seče,
verjemi,
predobro to vem…
Vsa
polja mi sveta so davno požeta,
in z
njimi življenja odvzeta so leta,
pa več
jih ne sejem,
ne
orjem, ne plejem,
le
hodim, da vsaj nekam grem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar