Iščem
ti pesem, prav takšno, ki nežno
bi legla
na strune neba,
in – že
se prikaže, za hipec zgolj, bežno,
ko klic
njen v daljavi konča…
Iščem
besede, da zvezde obdajo,
da temo
za hip otoplé,
a vse –
kot da prazne bile bi, ne znajo
mi
misli objeti, zapeti željé…
Iščem
vsaj hip, da vanj večnost ujamem,
z njo
delček vsaj izpovem,
vendar –
ni iskra prav vsaka dovoljšnja za plamen,
ob
vsem, kar poznam, prav ničesar ne vem…
Mórda
je krivo, da vse je še živo,
brez konca
nevidnih globin,
pa
vsako iskanje se skaže minljivo,
in
vsaka beseda puhteča kot dim…
Mórda,
ne vem, mórda sploh ne obstaja
način,
ki bi smel, ki bi znal,
ko
zvezda v nenehnost svetlobo poraja,
bo
medlo prav vse kar bom besedoval.
Ni komentarjev:
Objavite komentar