Nerad pospravljam…

Aleluja – kakor sem včeraj v načrte dal, tako sem danes tudi opravil, čeprav… res je, priznam, sila nerad pospravljam, v bistvu nerad opravljam vse banalnosti, neka, bolj ali manj, sama sebi namenjena dela, vendar – ko se odločim pospraviti, takrat to tudi naredim, in zmorem celo z zadovoljstvom, ko vidim kaj (s)počnem, pa čeprav narejeno le kratek čas vzdrži…

 

Najprej sem, kakopak, perilo dveh pranj, ki sem ga v kuhinji sušil, pobral. Ko je sušilo nameščeno s težavo že hodim mimo njega, kaj šele da bi brisal prah, drgnil sprijeto umazanijo, pospravljal po tleh…

 

In sem očistil kuhinjo, shrambo ter spodnje stranišče, drgnil kot nor (še sedaj čutim križ, svojega, seveda, ne tistega, ki v hinavščini hinavcem upanja vzbuja), praznil police, in vračal nanje, očiščene, celo hladilniku v drobovje pogledal, ma, še takšni malenkosti, kot sta kruhar in odcejalnik posode, sta bili deležni ustrezne obravnave. In vsa okna, vrata, so čista, pripravljena, da se začno muhe znova podpisovati nanje…

 

Ko sem zaključil, z današnjim tovrstnim delom, sem pralni stroj zagnal, s krpami, ki sem jih uporabil, in z nekaj brisačami. Še malo, pa grem obesit. In kavo sem si skuhal, seveda, drugo današnjo. Prija, pa še kako, zlasti po tem, kar sem počel, čeprav…

 

Čeprav nerad, sem v (o)čiščenju več veselja našel, kot sem ga sinoči, v nekem telefonskem pogovoru. Ki je trajal malo več kot dve uri in pol…

 

Pravzaprav v omenjenem pogovoru nisem niti malo užival, nasprotno, kar nekaj vzdihovanja in sopihanja sem si dovolil, kajti…

Poklical me je prijatelj, tisti, ki ga hude psihične težave pestijo. Znam mu (po)služiti, kot nekakšen psihičen-amortizer, neke vrste blažilca, in vselej, kadar začuti potrebo po sprostitvi, svoji, me najde, in tudi dobi. Razen takrat, kakopak, ko je Malo doma, takrat mu povem, da sem za njo tu, pa, posledično, vsem ostalim nisem na voljo…

 

Malo me sicer moti, da me najde, vedno, ko si ne zmore drugače zadovoljstva poroditi. Kadar je na izletu, na dopustu, kadar ga nič ne muči, in si zmore sam poiskati neko zabavo, prijetnost, sprostitev, takrat… takrat mu nekje za hrbtom, njegovim, ležim, in niti sekunde časa zame ne najde, vendar… ni edini, obenem pa sva tudi o njegovi sebičnosti, s katero se izkazuje zavoljo psihe, že večkrat govorila (žal njegovo psihično stanje vpliva tudi na njegov spomin, pa se srednje- in kratkoročne zadeve izkažejo kot… kot bi v eno luknjo govoril zgolj zato, da bi se v naslednjem trenutku skozi drugo besede izgubile)…

 

Kakorkoli že – dve uri in pol sem poslušal o zaroti Svetovne zdravstvene organizacije, ki je, kakopak, povsem podkupljena… pa o zdravnikih, ki so tudi podkupljeni (mimogrede: če je v občem daj-damu na vsakem koraku, in na vseh področjih, videvati nagonske vlačuge, ki se dobesedno vsa svoja obstajanja prodajajo, čemu ne bi bilo tudi na področju zdravstva tako?!)… o farmacevtski industriji, ki je obenem podkupljena, obenem pa podkupuje… o tem, da prihaja »diktatura kapitala« (dobro jutro, dečko, denar že od nekdaj »vrti« Svet, ne nazadnje tudi občim gre v slast!)… o škodljivih kovidnih ukrepih, češ da je dokazano (moj bog, kako lahko dokažeš tisti nekaj, ki nikoli niti obstajal ni?!), da bi bilo brez njih izvajanja boljše…

 

Prvič, ko sem mu ugovarjal, in mu na njegovem osebnem primeru izkazal to, da nima moralnih osnov za to, da bi o določeni temi karkoli ugotavljal, in govoril, se mu je film zelo napel, in je bilo privzdignjen njegov glas poslušati, nekaj časa, potem pa sem se, preprosto, vdal v usodo, in gledal na uro, do trenutka, ko sva družno ugotovila, da je čas za njegovo spanje…

 

Že neumnost sama po sebi (in težja psihična stanja pri razumsko zasnovanih zlahka zanjo poskrbijo) je težko prebavljiva, ko pa je začinjena še z ne-pomnjenjem, s spominom, ki seže samo v neko daljno preteklost, in v bistvu sproti pozablja, tako svoje, kakor tudi moje besede… takrat pa nikakor ne zmore delovati v podobi nekega zanimivega, prijetnega sogovornika. In prav nič ne pomaga, da mi nenehno govori o tem, da sem mišljenjsko močnejši od njega… prav nič ne pomaga, to, da ko mu do podrobnosti, do zadnjega stavčnega ločila, pojasnim trditev, kateri je najprej goreče ugovarjal, na koncu pa jo kot samoumevno, kot »normalno« sprejel… nič, prav nič pri takšnih ne pomaga – temeljijo na nekih svojih prepričanjih, po vrsti zgrešenih, na nekih svojih verovanjih, v katerih jim je merilo »resničnosti« všečnost besed, ali njih izkazovalcev, in jih »butne« samo takrat, kadar jim, ob sočasni obsežni razlagi, neke primere iz realnosti izkažeš, vendar – še takrat skorajda v naslednjem hipu, preprosto, pozabijo, tako na primere, tudi njim znane, kakor na razlage, tudi njim sprejemljive, ma, na vse, z izjemo svojih prepričanj in verovanj! Škoda časa, dejansko škoda časa, katerega rezultat je bil edino ta, da – je njemu bilo, za dve uri in pol, nekoliko lažje, meni pa se je ura vlekla…

 

Očitno sem preživel, oboje, pogovor in današnje pospravljanje. Za preostanek dneva sem si v obveznost zadal, po tem, ko brisače in krpe obesim, da na približno petsto naslovov (več dnevne komunikacije mi upravitelj programa ne dopušča, pa moram zadevo opravljati v dveh delih, v dveh dneh) pošljem besedilo natečaja za Rima rajo, za prihodnje leto. Potem pa – prosto po Urošu, v katerem bom tudi čas za to, da nekaj pojem, našel.