Razmišljal
sem o tem, koliko je okolij, nekih drugih, jezikovnih, v katerih bi se zmogel,
vsaj z osnovnim, »pretolči«…
Nemško
ne znam. Že res, da sem, kot otrok, štiri leta preživel v Berlinu, in tam tudi
v »vrtec« hodil (pomnim, in tudi pripovedovano mi je bilo tako, čeprav brat,
starejši, »ve«, da je bilo drugače), in je res, da sem se štiri leta, v
gimnaziji, nemščine učil, vendar… posluh za jezik, za njegovo tvorbo, da,
besede pa… nekako bi se pretolkel, lačen in žejen ne bi ostal, da pa bi trdil o
tem, da znam nemško, mi pa niti na misel ne pade! Tudi Nemci so »demokratični«,
tudi pri njih, malodane dnevno, besede nastajajo, tudi njihovi »jezikoslovci«
so prizadevni… brez poznavanja osnov, ki so prej v besedah, kot v slovničnih
pravilih, pa ne gre!
Podobno
je z angleščino. Jezika sem se učil osem let, pol v osnovni, pol v gimnaziji,
kar z nekaj angleško govorečimi sem komuniciral, čeprav… marsikdaj sem moral
opisno, potemtakem z več besedami, ker neke konkretne nisem »na jeziku« našel,
obenem pa tudi na anglo-področju delujejo vse silnice, že poprej omenjene, pa,
denimo… je, po novem, moč besedo »promis« razumeti tudi kot prisežem,
zagotavljam, jamčim… in ne zgolj kot obljubo, obljubljanje…
Pri
prvih vzhodnih sosedih se niti ne trudim, oni so, še bolj kot janezi, mahnjeni
na »unikatnost« svojega jezika, pa ne sledim raznim izbornikom, zrakomlatom,
puhanjem… s katerimi se izkazujejo, in s katerimi celo tako posegajo v jezik,
da mu osnove, korene izničujejo. Ne vem, tudi oni so, bojda, izven-serijska
vrsta, pa če po drugem ne zmorejo biti nekaj-posebnega, lahko vsaj po besedah…
Še
nekoliko južneje bi šlo. Celo nek pesnik, srbski, uveljavljen, poznan in
priznan, mi je dejal, da govorim lepši, čistejši, pravilnejši jezik, kot je
jezik povprečnega Srba, potemtakem večine, vendar – tudi tam imajo »demokracijo«,
tudi tam deluje »ljudska« vnema, tudi tam so razni slengi, narečja, neke
besede, ki jih sproti izmišljajo, in fraze, pa… bi šlo, nekako že, pretolkel bi
se zagotovo, pa čeprav pod očitkom neke arhaičnosti, moje, seveda.
Tu, v
Deželi… hm, tu pa sploh ne vem pri čem sem! In tudi tu se bijem, vse svoje
življenje, misleč, da znam, da celo skušam sotvoriti, ohranjati kar je
ohranjanja vredno, besedam pomene, izraznost, učinkovitost braniti, po drugi
strani pa, tudi to je posledica »demokracije«, ne zgolj naravne bebavosti, se
zgodi, da mi neka, prav nič nado budeča, učiteljica, ki se niti šolskega puha
spod nosa, svojega, ni znebila, drži levite, češ da niti ločil, stavčnih, ne
znam uporabljati, pa mi neke povezave, spletne, pošilja, da bi se s pravopisom »seznanil«.
Ha-ha-ha, mislim, da imam vsaj tri pravopise v hiši, ne vem koliko slovarjev,
in tudi tiste, ki tujke tolmačijo, in vem, da, čudež, pač, tudi meni, na
zaslonu, (domnevne) nepravilnosti z rdečim podčrtava, vendar…
Jaz
nisem študiral, potemtakem tudi končal ne, slovenistike. Nisem izbran in
imenovan za jezikoslovca. Za menoj je samo pol stoletja nekih izkušenj, tudi z
lektorji, in z raznimi kritiki, in z menoj je dejstvo, da upoštevam, in
vrednotim, določene jezikovne opredelitve, med katerimi na prvo mesto
postavljam – njegovo sporočilno moč!
Ne
uporabljam zoknov, šolnov, šnirancev, hozentregerjev, ruksakov, žup, cukra,
karfiol… ne uporabljam raznih lol-ov in rip-ov, pa respektov in podobne
navlake, v bistvu brezvredne šare, katere edino učinkovanje je v uničevanju
jezika, na katerega »smo ponosni«… ne uporabljam nekih novotvorb, jezikovnih, s
katerimi »strokovnjaki«, in z njimi vred raja, le o svoji bebavosti izpričujejo…
ne zametujem nekih besed, ki so odlično opredeljevale, samo radi tega, ker bi
utegnile »politično nerodno zveneti«, kot, denimo, beseda propaganda… ko pa
uporabim besedo dete, ali tata – mejduš, da je še sreča, da se doslej nisem na
zatožni klopi znašel, češ da slovenskemu jeziku pretim s »srbizmi«, čeprav…
Dete,
še ne tako dolgo nazaj, običajna beseda na tukajšnjih tleh (ponekod še vedno v
dnevni uporabi)… tata – ko poslušam otročiča, med prvimi medmeti, nekimi zlogi,
s katerimi se začenja sporazumevati, so a-ma, ma-ma, ta-ta, da-da… obenem pa:
glava, čelo, nos, oko, brada, lice, usta, jezik, grlo, vrat, obraz, vid, sluh,
govor, in v nedogled bi lahko našteval – so tudi to »srbizmi«, glede na to, da
te besede tudi pri Srbih veljajo?!
Pravijo,
da je kovačeva kobila vedno bosa. Ni res, pri vestnem kovaču, zagotovo, ni. So
pa bose vseh kopitarjev, ne samo Prešernovega, ki niti tega ne vedo o čem
govorijo, a brez govoričenja ne zmorejo. In tudi to je razlog, da se bom z Rima
rajo samo še dve leti ukvarjal, vse več se namreč izkazuje tistih, ki »vedo«,
čeprav tega »svojega znanja« v praksi niti izkazati niso zmožni. A jih ta »malenkost«
ne moti, kakor tudi smrklje-učiteljice, ki me je podučevala, ni motilo to, da
je zapisala, da sem ji poslal »natečaj slovenščine«… čeprav sem ji zares poslal
zgolj besedilo natečaja, za pridobivanje verzov, napisanih v slovenskem jeziku.
Majhna razlika, mar ne?!
Kakorkoli
že, kaže, da se tudi med janezi zmorem, vsaj za silo, »pretolči«. Grd,
nepravilen in oštevan ter podučevan, a kljub temu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar