Pred
štirinajstimi leti, ko smo zastavljali…
Pomnim…
ker v uradnih krogih nisem mogel pridobiti naslovov osnovnih šol, sem do njih
dospeval z brskanjem po spletu, počasi, a vztrajno. In v prvem letu sem jih
malo več kot sto nabral, pa še med temi jih ni bilo malo, ki niso bili več
aktivni…
Po
nekih dveh, treh letih rima-rajanja, se je začelo število večati, samo od sebe.
Pravzaprav ne samo od sebe, pač pa zahvaljujoč manifestaciji, in glasu, ki se
je o njej širil, in po nekih petih letih sem dopise pošiljal že na približno
petsto naslovov…
Od
takrat, pa vse do vključno lanskega leta, sta mi zadoščala dva dneva, za
pošiljanje besedila natečaja. Administrator mi namreč ne dovoljuje več kot
petsto pošiljanj dnevno. In že včeraj mi je postala zadeva »sumljiva«, kajti
uspel sem, v tem pošiljanju, dospeti do malo več kot polovice siceršnjega,
poprejšnjega prvo-dnevnega obsega poslanega. Danes, ko sem nadaljeval, in tudi
izpolnil dovoljeno mi dnevno normo, pa sem ugotovil, da sta dva dneva
pošiljanja postala krepko premalo, da bo potrebno tudi tretjega dodati. Pa
ocenjujem, da se je obseg zainteresiranih za sodelovanje na festivalu povečal
za petnajst do dvajset odstotkov. V enem letu. Kar sploh ni malo, upoštevaje,
da je festivalsko dogajanje prisotno na vseh področjih Slovenije, in tudi v
zamejstvu, v Italiji. Z drugimi besedami…
To
priča o več stvareh. O kakovosti samega festivala. O uspešnosti in resnosti
njegovega izvajanja. In, med ostalim, tudi o – krepko več dela, kot ga je bilo
doslej potrebnega! Pa čeprav sem že doslej, na letni ravni, denimo osebno, v
zadevo vlagal približno za poldrugi mesec fonda delovnih ur. Vsaj trikratna
komunikacija z udeleženci (natečaj, potrjevanje prejetih izdelkov, seznanjanje
s končnim izborom… velikokrat pa tudi neko sprotno razlaganje, odgovarjanje na
razna vprašanja)… posredovanje dospelega gradiva oblikovalcu (do treh let nazaj
sem tudi oblikoval, urejal sam, a časovno ni več zneslo)… prebiranje, izbiranje
najboljših, vsaj v treh »krogih« izvajano… pisanje uvodnika za zbornik, pisanje
scenarija za zaključno prireditev… tu in tam pa tudi komunikacija, bodisi z
učiteljico, bodisi z nekim otrokom, v kolikor je nek izdelek izkazoval
obetajoče mlado bitje…
Zaradi
naštetega se mi odločitev o tem, da bom vztrajal samo še dve leti, zdi
pravilna. Živci gredo pri takšnih stvareh, oči pa še bolj, in nikakor ne bi
dovolil tega, da bi me zadeva prerasla, da bi dospel do ugotovitve lastne
nezmožnosti za korektno izvajanje prevzetih zadolžitev. Ne nazadnje – tudi petnajst
let, mojega življenja, vloženih v zadevo, ni malo. In…
Poznam
jih, kar nekaj, in tudi slišal sem o takšnih, ki so tudi po upokojitvi hodili v
službo, na kavo, in klepet z nekdanjimi sodelavci, a sam se takšnega
doživljanja prekinitve sodelovanja s Festivalom, pa čeprav je moj »idejni otrok«,
ne bojim. Daleč od tega, starejši sem, vsako leto, po drugi strani se obseg,
očitno, povečuje, po tretji pa… nekaj živcev, predvsem z določenim učiteljskim
kadrom, bom prihranil, že s tem, ko me niti zamikalo ne bo, da bi se zagretim
zagovarjal glede svojega jezika. Pardon, tudi glede slovnice.
In ko
pomislim… kako plaho, dvomeče sem nastopil s svojo zamislijo, koliko časa
vložil v neko razlaganje, koliko začetne negotovosti je bilo potrebno prestati…
kaj bi šele bilo, ko bi uspel s celovito idejo, in bi festival vključeval
celotedensko dogajanje, tudi na področjih likovnega ustvarjanja, glasbenega,
lutkovnega…
Da,
določene zadeve pa vseeno zaživijo, kljub temu, da jih jaz porajam.
Kaj pa
bo v bodoče, ter predvsem – kako?! O tem pa ne skrbim, vem, kakšno je bilo,
kakšno bom predal, potem pa naj izvolijo! Enako, zagotovo, ne bo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar