»Zgodovina
se ponavlja.« NI res, pač pa obči, nagonski, ponavljajo (že) doživeto!
Temeljno
vodilo nagonskosti je tisti »meni«, in le-ta zmore v celoti obstajati takrat,
kadar je »po moje«. Pri čemer se nagoni ne zavedajo preprostega dejstva: v
skupnosti, v kateri živijo, je toliko teh »meni« in »po moje«, kolikor je
članov, te skupnosti! In vsak od teh »meni«, in »po moje«, je v nasprotju s
tistim »za vse«, po merilih, potrebah, željah skupnosti!
Pravzaprav
pri nagonskih sploh NI moč govoriti o dejanski skupnosti, pač pa zgolj o
formalni, o »skupnosti« torej, na ravni države, na primer, opredeljeni z
mejami, državnimi, s pravnim (ne)redom, z »našim« jezikom, z »našo« zgodovino…
med posamičnostmi pa rastejo zidovi, ki skušajo vse silne »meni« in »po moje«
pred drugimi ubraniti.
Pravzaprav
pri nagonskih sploh ni moč govoriti o zavedanju nekih celot, o
vzročno-posledičnih silnicah, posledično tudi dogajanjih! Kako bi se zavedali
nečesa, v kar niti celovitega vpogleda niso zmožni imeti, tistega, česar niti
razumeti niso zmožni?! Nemogoče! Pa naj se učijo kolikor hočejo…
Dobro,
obstajajo neka praktična znanja… graditi se zmore vsakdo naučiti, pa
sestavljati neke mehanske dele v celote, kuhati, kvačkati, izpolnjevati
obrazce, streči napravam… vse ostalo pa, vse tisto, kar zahteva zmožnost
kompleksnega, celovitega uvida… nak, pri vsem tem pa je nagonske povsem napačno
pošiljati v uk, ker bodo, s svojim »poznavanjem«, samo škodo delali, ničesar
drugega! Bentiš, celo iz zgodovine, kot šolskega predmeta…
Naučijo
se (in s tem tudi šolo naredijo!) KDO je nekaj rekel/naredil, KAJ je
rekel/naredil, KJE in KAKO je to izkazal, vendar – kaj jim to pomaga, sami
butasti, v bistvu banalni, NEPOMEMBNI, potemtakem tudi nepotrebni podatki, za
NE-razumevajoče, ko pa NE vedo, NE poznajo tistega, o čemer je govoril, kar je
naredil, ko NE poznajo zakonitosti odvijanja taistega, ko NE prepoznavajo
nastajanj posamičnih dogajanj/pojavov, pa…
Denimo –
tako silno se »ponašajo« s svojo nacionalno pripadnostjo, na njej tudi o domnevani
več- in manjvrednosti ugotavljajo… tako silno svete so jim njihove gore, vode,
zemljišča, celo, ali pa še najbolj, športne ekipe/športniki… ob tem pa se NE
zavedajo preprostega dejstva, ki govori o tem, da – je prav nacionalizem (»ponašanje«
na nacionalno pripadnost) plamenček, katerega je zlahka moč v požar razpihniti,
pa tega, da so prav na krilih nacionalizmov letela številna svetovna sranja, in
še bodo! Pri čemer se »ponašajo« na svojo PRIPADNOST (čredi, krdelu, plemenu),
kajti – nase, na neke svoje, omembe vredne vsebine, ne morejo biti ponosni, ker
jih, preprosto – ni!
Da,
VSELEJ, kadar se občost dokoplje do SOODLOČANJA (pa je popolnoma dovolj to, da »narodove
predstavnike« iz/volim!), vrtiljak krene v nek svoj že doživet krog… in dlje,
kot traja takšno soodločanje, celovitejše je to »zgodovinsko« kroženje… s tem,
da poteka, ob odločitvah v »rokah« občestva, izključno v nazaj, skozi čas, in
šele ko se izpoje, ta vele-NE-umnost »demokracije«, šele takrat, ko je malodane
tik pred razsulom, ali pa celo v prahu, tudi NE-obči, drugačni, razumski,
NORMALNI priložnost dobijo, da popravljajo!
Jebat
ga, a še nikjer v svetu nagonov nisem drugačnega videl, Narava je samo človeku
dala zmožnost konstantnega napredovanja! Čemu? Preprosto – ker človek, zavoljo
svoje razumskosti, temelji, in deluje, v okvirih ETIČNOSTI, pa sta mu ta »meni«
in »po moje« obstranska dejavnika, medtem ko mu je poglaviten interes
skupnosti, vseh in, pa čeprav le po mrvicah, vsakogar!
Da, ko
je tisti »grd«, »diktatorski«, ne-vem-kakšen-še Tito niti v (svojih) rokah
držal, takrat so rasle tovarne (delovna mesta), bolnišnice, šole, vrtci,
športni objekti, ceste, proge, naselja, cela mesta, kasneje pa, vsak po
principu »meni« in »po moje«, tudi, če ne celo obvezno, s soudeležbo pri
dobičku, v neke konkretne »moje-naše« in »po moje-naše« vodi, pri čemer –
jamčim, večina teh (današnjih) »demokratov« je takšnih, da bi Tito, ob njih,
izpadel kot vajenec, v »grdosti«, »diktatorstvu«… ko bi le dospeli, ti,
današnji, do ustrezne moči!
Nekoč
mi je nekdo, eden izmed ohoho sogovornikov, s pomočjo katerih sem ugotavljal
obče miselne zmožnosti in zmožnosti čustvovanja, dejal, pravzaprav mi je celo
zatrjeval, da on, nikakor, ni ne nestrpen, ne nasilen, še več, da nestrpnost in
nasilje obravnava kot nedopustni izkazovanji, potrebni izkoreninjenja…
V nekem
drugem pogovoru sem besedo, namenoma, povlekel k islamu, in k protestom, ki so
bili v Ljubljani, predvsem pred skupščino. In takrat se mi je ta NE-nasilnež in
NE-nestrpnež predstavil tako, da je goreče vedel, kako so VSI muslimani
skrajneži, teroristi, da bi bilo potrebno ostro z njimi… in sem izvedel, da
komaj čaka, da bo lahko SPET metal granitne kocke v policijski kordon, nameščen
pred »hramom deželne demokracije«…
Ni
izjema, verjemi, natanko tako se dobesedno VSAK iz občosti »zaveda« samega
sebe, zato tudi načelnosti (etičnosti) med občimi ni moč najti! »Oportuna«,
večno prilagajajoča se bitja, pač, kakor ves nagonski svet. Pri drugih to še
vidijo, pri sebi pa…
Ni komentarjev:
Objavite komentar