V očeh poraz…

V oči ti zrem, povsem zaman, da, res, povsem zaman,

ni v njih neba, ni v njih želja, ni upov, in ni sanj,

le otopel nek prazen hlad, ki biva zgolj da biva,

samo taji, in ne pusti, do dna, kjer čas nek skriva…

 

Nekoč… nekoč so znale zaplesati, zapeti in živeti,

se tja v šir, v globel neba, med zlate zvezde vzpeti,

nekoč so smele biti to, kar duša biti hoče,

tudi tedaj ko solzo tke, da bol v njej zajoče…

 

V oči ti zrem, pogled boli, kot neka ruševina,

le niča kup, izpit sijaj, in v kapljicah spomina,

ni dano ti nikdar bilo, da dobro se ti vrne,

na prtu nek star madež žge, v belino ne obrne…

 

Še ko z neba oblak zbeži, da soncu sme blesteče,

v tvoj gre svet samo zato, da sence vanj razmeče,

a tebi že vseeno je, in tvoj zamah z rokó

poraz izda, kar je bilo, to níkdar več ne bo.