Kobilica in dete…

Skozi trate, preko bilja,

tja, kjer vabi vonj obilja,

sočno rastje, dobra paša,

ki radóst prinaša…

 

Dolgonoga, vitka, sloka,

prava čarovnija skoka,

včasih krila bo razpela,

strumno poletela…

 

Dete je za njo podeče,

a za nos ga žverca vleče,

noče se pustit ujeti,

slabi so obeti…

 

Ko se čuda pripetijo,

krila rada pogrešijo,

pa, namesto v gosti travi,

znajde se na glavi…

 

Zdaj zamenjane so vloge,

hujše ni sveta nadloge,

kot če zver preti na glavi,

da te v trebuh spravi…