Že
zjutraj, včeraj, sem začutil glavobol. Rahlo kljuvanje v sencah. Ko sem se
vrnil domov, po tem, ko sem odpeljal Malo, sem skuhal kavo, nekoliko močnejšo,
upajoč, da bo pomagala…
Med
odsotnostjo je bil radiator na elektriko izklopljen. Že od četrtka temperiram z
njim, ko sem, v jutru, ugotovil, da je v prostoru samo dvajset. Včeraj pa, ko
sem se vrnil, sta bili dve stopinji manj. Ja, oledenitev, ne ohladitev,
temperature so se več kot prepolovile…
Peči še
ne nameravam zagnati, razen v primeru, ko bi se takšno nadaljevalo, in jo bom,
zaradi Giskice. Raje sem se oblekel, si še tri plasti nadel, prek majice s
kratkimi rokavi. A me je, kljub temu, še nekaj časa mrazilo, medtem ko se je
kljuvanje stopnjevalo. Pa sem še vedno odlašal, s tem, da bi segel po
analgetiku, češ – bo že minilo…
Legel
sem, nekje krog tretje, misleč, da bom vsaj za nekaj časa zaspal. Neutemeljena
domneva. Že tako je bila prva noč po njenem odhodu, obenem pa še glava, ki se
je začela, ležečemu, še bolj oglašati…
Malo
pred šesto mi je bilo dovolj premetavanja, poskusov, da bi zaspal, in
glavobola, pa sem vstal, in popil dve tableti. Pred njima sem spil nekaj
kozarcev vode, češ morda-sem-premalo-pil-prek-dneva. A s tem sem zadevo samo
pospešil, kajti poleg glave sem začutil tudi mučnino, običajen pojav, kadar
migrena, k sreči jo izjemoma beležim, poseže v čas. Ob šestih sem že do oltarja
hitel, zamislil sem si ga v podobi straniščne školjke, hip za tem zastavil s
spovedjo. Ničesar prikrival, razkril vse do nemirnega želodca, in mu vest
olajšal. Škoda tablet, v nič sta šli. Pravzaprav v školjko…
Ko sem
se očistil želodčnih grehov, takrat se je, postopoma, začelo izboljševati. A
sem kljub temu še več kot uro sedel, v pripravljenosti na tek do spovednice,
preden sem stopil do kuhinje, pravzaprav vanjo, in pred tem vsem petim
kosmatežem z zajtrkom postregel. Skuhal kavo, in osem jajc, kolikor jih je bilo
v hladilniku, da bodo za današnje prehranjevanje. Vedno pospravim tista,
katerih ne porabiva, vedno za Malo sveža kupim…
Že
včeraj popoldne sem nameraval zastaviti s čiščenjem, generalnim, najprej
kuhinje, a se nisem ustrezno počutil, in tudi danes bom raje miroval. A vsaj
pranje perila sem opravil, dvakrat, da mi je prostora na sušilu zmanjkalo, in
bosta naslednji dve pranji malo počakali. Notri, v kuhinji, se počasneje suši,
pri jutranjih osemnajstih… a bi se zunaj še počasneje, je več vlage v zraku,
kot v perilu.
Moram
pospraviti, itak vreme ne dovoljuje nekih obsežnejših zunanjih del. Ne, ne bom
tako, kot sem to, v kuhinji, pred dvema letoma, ko sem tudi vse krožnike,
skodelice, ma, vso kuhinjsko »šaro«, do zadnje čajne žličke, pomil, pač pa le
od zunaj, z izjemo hladilnika in pečice, katerima bom tudi v drobovje segel.
Itak bo dovolj drugega, vse zidne in talne ploščice, pa, ko vkup seštejem,
spodaj in zgoraj, dvanajst oken, pet vrat, tudi računalnik bom odprl, presesal,
da mu dihanje olajšam. Še dobro, da po vseh letih, vsaj enajst, raje več, se
jih je nabralo, še vedno dela… In – ko na knjige pomislim, vse s polic, vsako »prevetriti«…
Žvad
navajam na nov »delovni čas«. Poprej so bila vrata verande nenehno odprta,
razen med polnočjo in jutrom, zdaj jih odpiram, ko zagledam pred-vrati-na-hrano
čakajoče(ga), ali se želijo pogreti, odspati v toplejšem kot je zunaj. Hudiča,
kot da bi zima z jesenjo hotela tekmovati…
Moj
Sonkec pa je… ma, daleč stran je, in vse se, bolj ali manj, tiho čuje, celo
kavo smem v miru popiti, in pokaditi, čeprav… Obenem mi misli nenehno
pripovedujejo o tem, da je tu, kamorkoli pogledam, povsod tako, kakor je
pustila, le s tal sem pobral razmetano. Tudi tega se moram lotiti, kot nek
krošnjar zbira vse mogoče, in to vse mogoče potem samo nekje obleži, in to
izključno zato, da – ko zagleda, ko, v bistvu, odkrije-ameriko, vzame in vrže,
nekam, pač, kamor prileti…
Ni komentarjev:
Objavite komentar