Pa, mamico ti…

Danes sem se podal v nabavo. Zadeva mi ni ljuba, krepko raje grem iz trgovine, kot vanjo, razen takrat, kadar si neka obdarovanja umislim, a daril, v zadnjih letih, v bistvu ne kupujem, izjemoma za Malo. In na štiri konce sem moral iti, pa zavoljo tega nisem bil najboljše volje…

 

Ko sem se, na koncu, še za »fasungo« ustavil… ko sem začel zlagati kupljeno v hladilno torbo, in v prtljažnik… meter stran od mene je bilo ustavljeno neko vozilo, toliko sem ugotovil, da je temno modre barve, voznik je odprl okno, da sem ugledal naravno osončenega tridesetletnika, brkača, in…

»Dober dan, sem z Madžarske, vas lahko nekaj vprašam?« se je povsem po slovensko slišalo.

»Seveda lahko,« sem odvrnil.

»Poglejte, imam…« in je pograbil nek katalog, s katerega naslovnice je bilo takoj moč opaziti kuhinjske posode.

»Hvala, me ne zanima,« sem mu pojasnil.

»Ste že kupili takšne?« ga je zanimalo.

»Ne vem kakšne so te, vaše, takšne, vendar – hvala, me ne zanima,« sem poskusil zaključiti zadevo.

»Ampak, veste, te posode…« je vztrajal.

»Vem, čudežne so, najboljše, najcenejše, ampak – hvala, me ne zanima, ne bom kupil,« je slišal.

»Gospod, ne tako hitro, te posode…« se ni dal. In takrat mi je natanko do roba dospelo, a sem se še zadržal, s svojim »hvala, ne«, vendar…

»Žal vam bo, gospod, poglejte, jaz vam ponujam…« je, še poslednjič, poskusil, in takrat je bil rob že prenizko. In sem spustil paro na plano…

»Pa, mamico ti tvojo jebem,« sem zastavil, »vem, ugotavljam, da mi ponujaš, obenem pa se sprašujem, če veš kaj pomenijo besede ne-hvala-ne-bom-kupil?!«

»Samo vljuden sem skušal biti,« je povedal. A tudi tokrat ni ostal brez odgovora: »Kot prvo, sploh ne veš, kaj je to vljudnost, kajti ko bi vedel, bi ti že prvi odgovor zadoščal, in ne bi silil vame! Kot drugo – kupujem, kadar potrebujem, in takrat grem v trgovino, in ne kupujem v stilu enkrat-bo-prav-prišlo, in ne kupujem zaradi tega, ker je v nekem trenutku cenejše kot sicer. Kot tretje pa – bojda me dobro pomnijo, vsaj večinoma, če ne po drugem, potem po izgledu, pa te prosim, da se me, v bodoče, ko me zagledaš, v velikem loku izogneš!«

Obraz se mu je razpotegnil, malodane v naročje mu je legel, in je, ne da bi zaprl okno, odpeljal. Končno, hvala bogu…

 

Ko sem vse zložil v avto, in pospravil voziček, na mesto, v čakanje mu opredeljeno, in sedel za volan, sem najprej preletel vse zneske, katere sem danes plačeval, pa mi je ugotovitev, da nisem porabil več, kot sem predvideval, da bom, kljub temu, da sem nabavljal tudi stvari, ki niso v vsakomesečni nabavi, denimo velik kozarec medu za Malo, nekoliko popravila razpoloženje. Očitno dovolj, da sem si še nekaj prebliskov dovolil, in vkup zložil štiri besede, nek naslov, Njive moje, vse požete…

 

Da, čim sem krenil od doma, že so mi začeli verzi »kipeti«, in cela kitica se je, zlahka, nabrala, pa sem komaj dočakal, da sem do prvega cilja dospel, parkiral vozilo in v telefonski pomnilnik zapisal. Na drugem, tretjem in četrtem parkirišču je sledilo zapisovanje še treh kitic, pred odhodom s slednjega pa še naslova. V bistvu se mi je le-ta še kot »najtežji« del celotne pesmi izkazal, skorajda minuto mi je vzel, vendar – razpoloženje se je povrnilo na neko standardno raven, celo zadovoljstvo, ob uspešno zapisanem, sem zaznal.