Veva,
Malo in jaz, da sem v hiši glavni jaz, vendar samo po vprašanjih, ki o njeni
dobrobiti odločajo, ali pa so, za vsak primer, usmerjena v preprečitev neke
nepotrebne škode, v vsem ostalem… tudi veva, kdo vodi kolo, Mala! Jaz pa jo ubogam,
od trenutka, ko pogleda v dan, pa do hipa, ko zaspi…
Vem,
otrok »mora poznati red«, še kako dobro to vem, a malo drugače, kot sicer vedo.
Seveda mora vedeti za red, tisti red, ki o otrokovem dobrem odloča, in v to
dobro šteje tudi rast v suvereno osebo, osebo z obrazom in s hrbtenico, nikakor
pa ne reda, ki je v »moje« dobro usmerjen, ki »moji« sebičnosti prija, kajti –
če že trdim, da imam otroka rad, potem ga bom razvrstil pred sebe, pred svoje
potrebe, in ne obratno, čeprav…
Ja,
vem, na žalost vem o »ljubezni«, tudi do otrok, o »ljubezni«, v kateri otroka,
preprosto »odložiš«, da sam do časa po-svoje dospeš… smrad vsega smradovja, in
takšni govorijo o čustvovanju, o svoji neki »ljubezni«, pri čemer je edina
dejanska ljubezen, katero premorejo, tista, da – imajo sami sebe radi!
Da,
dete ve, da me lahko »vrti krog mezinca«, in to s pridom tudi izkorišča, vendar
– je še majhna, marsičesa ne ve, tudi o dejanskem sobivanju ne, pa njej ne
morem zameriti takšnega početja, še zlasti zato ne, ker je, takšno početje,
malodane »normala« med odraslimi… preveč parazitov sem spoznal, med njimi tudi
tiste najtežje, najbolj svinjske vrste, da bi drugače vedel o »ljudski
folklori«. Ja, ob takšnih, odraslih, sem celo ugotovil to, da biologija ni
najbolje razvrstila posameznih primerkov, pa je moč svinje, na primer, uvrščati
tako med sesalce, kakor tudi med parazite…
Po
takšnem dnevu, po nekih dvanajstih urah ali (raje) več, sem povsem izčrpan, a
obenem bogato poplačan… s številnimi neklicanimi objemi in poljubi, z ne
štetimi lada-te-mam, s tu in tam izjavami, da bo, ko bo velika, takšna, kakršen
sem jaz (nocoj si je celo »brke« nadela, češ da bo takšne imela, kakršne imam
sam, ko bo velika, seveda), in… ni večera, v katerem nisem »zakopan« pod njo,
spi prek moje roke (če že ne spleza name), z glavo na mojem ramenu, pa se moram
»izkopavati«, preden ji, za uro, če mi uspe, utečem, da cucka spat spravim, pa
eno v miru pokadim, nenehno na preži, seveda, čuječe, preden se k njej spravim,
da me ne bi, v spanju, zaman iskala in se, posledično, zbudila…
Da, ona
je glavna, večinoma, malodane ves čas, a verjetno tudi zato ve, da jo ima tata
zares rad, da se sebi odpoveduje, da zanjo funkcionira, pa mi marsikdaj »skozi
prste« pogleda, takrat, ko mi skuša živce zrahljati in se, vsaj za kanček, z
ostrejšim tonom odzovem. In tudi solzice užaljenosti (praktično edine, ki jih,
ob solzicah nekega padca ali udarca ob nek kos pohištva, pozna ob meni) hitro
minejo, jih sonce nasmejanega obraza prežene. In…
Glede
na to, da ji je v vrtcu všeč, da je tam kup nekih igral(nih pripomočkov), od
gugalnic do peskovnika, s katerimi ji tu ne morem (po)streči, sem se celo malo
bal, da ji bo, ob meni in z menoj, s starcem, na še starejšem bregu,
dolgočasno, pa si bo zaželela vrtca, vendar… enkrat samkrat, vsaj doslej, niti
omenila ni vrtca, kaj šele, da bi izpovedala željo po odhodu vanj! Da, tudi to
mi je v poplačilo, v nagrado, kajti – očitno ima dete rado mene, in to ne tako,
kot ima »rado« razno parazitsko smradovje – dokler koristiš, dokler je moč
jemati… kasneje pa, pač, svoje prave podobe razkrijejo, in se v polnosti
lastnega smradu izkažejo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar