»Lahko noč, tata«…

Odpeljal sem jo, danes. Tudi nebo se je jokalo. In… ko sem se vračal, najprej sem na črpalki položnice odpravil, nato šel v Merkator, po neke piškote, zanjo, samo tam sem jih doslej našel, nato pa še v diskont, kitajski, da sem ji nabavil gumijaste škornje, za jesensko-spomladanski čas, in obuvali za notri, ker bo kmalu prerasla obstoječe copate. Kakopak, nisem mogel mimo polic z igračami…

 

Pristavil sem stroj z njenim perilom. Štirikrat je pral, v dneh, ko je bila doma. Nato me je poneslo k verzom, ki so se začeli že v jutru buditi. »Hvaleč« del moje življenjske zgodbe, v kateri se, kot očiten bedak, izkazujem ves svoj čas, čas, v katerem, povsem napačno, kakopak, srce vidim v razdajanju, in ne v pričakovanjih, v jemanjih, in še najmanj, pravzaprav niti malo, v sebičnosti, preračunljivi, povrh vsega tudi neumni, vele-neumni.

 

Spet je vse razmetano. Razmetavanje je dejavnost, s katero se Malo najbolj vešče izkazuje. Kot bi me trenirala, skrbela za moje aktivnosti, za mojo kondicijo, ko nenehno pobiram in, vsaj za silo, v nek red pospravljam. Da lahko znova razmeče…

 

Za tem strojem pride na vrsto njena posteljnina. Zadošča že pogled na prazen kavč…

Vsak večer ji, po tem, ko zaključiva z »uspavanjem«, rečem »lahko noč, Lilika«, in vsak večer zaslišim droben glas, mil, svetal, »lahko noč, tata«. In potem razbojnica gusarka zaspi na mojem ramenu, prek moje roke, v objem držeče. Nocoj ničesar ne bom slišal, razen pesmi tišine, v samoto obdane, v katero bo Luna, če ji bodo oblaki prizanesljivi, kukala, in iskala njene sanje, ki jih tu, ob meni, ne bo mogla v toplino odeti. Do prihodnjega petka vsaj.

 

Marsikaj sem doživel, na žalost marsikaj spoznaval, in spoznal, in večina tega se mi dobesedno gabi! V Naravi so živali boljše, in celo pes se zmore, zlahka, kot boljši izkazovati! Tu… tu pa, misleč, da med sebi enakimi iščeš, najdeš, kar nikoli ne bi hotel postati, ker se v ogledalo ne bi zmogel niti za hip pogledati, brez strašanskega sramu! Pravzaprav glede tega sramu nisem prepričan, kajti – ko bi obstajal, ko bi obstajalo zavedanje, pri njih, nagonskih, samih sebe, ko bi obstajali duša in vest, madonca da bi se popolnoma drugače izkazovali, kot se!

 

Da, marsikaj sem doživel, večinoma v »zahvalo« za dobro, ki sem ga počel, ne-dobrim, spoznaval spotikanja, udarce, laži, hinavščino, zahrbtnost, izkoriščanje… in večino tega obravnavam v podobi neke šolnine, s katero sem plačal pot do resnic, ki se uradno povsem drugače kažejo, in sploh v človekovem svetu ne bi smele obstajati, takšne, a so stvari, katerih ne zmorem na tak način obravnavati, in med njimi je na prvem mestu to, da radosti in skrbi, smeha in bolečin… svojih otrok ne smem vsakodnevno deliti z njimi. Ne, tega pa ne morem, in nikoli ne bom zmogel, niti hotel, oprostiti! Le prekolnem lahko ob tem, in ob želji »da bi se tisočkrat povrnilo vse slabo, vse zlo, v sebičnosti izraslo in, z odsotnostjo srca, duše, do zmrzali ohlajeno«!

 

»Lahko noč, Lilika«, bom, v svojih mislih, prihodnje dni poslušal. In se delal, da tudi zares, in ne samo v svojih željah, slišim njen »lahko noč, tata.«