Življenju v spomin?!

Ne vem, kaj bi spisal življenju v spomin.

Morda pot do pekla, njegovih globin,

ki vneto, zagreto, vse v dobro spočeto,

požirajo vztrajno, goltavo…

Morda pa… med zvezde sem tudi letel,

za hipec samo, da sem dihat jih smel,

a vse kar je sveto, bilo mi je vzeto,

izničeno vse mi sanjavo…

Ne vem. Se mi zdi, kot da nisem od tu,

s planeta ničevosti prazne, smradu,

ki v znaku priklona tepta brez pardona

kar človek živeti bi znal…

Morda me izpljunil je nek bel oblak,

in mi je usmeril po svoje korak,

da nisem patrona povprečnega klona,

ki žrl bi le, in zasral…

Ne vem, res ne vem, ga je malo bilo.

Dokler ni iskanje v odgovor zašlo.

Resnica ni lepa, zato se otepa

dospetja v šir prek sveta…

A bržčas bo nekaj besed le ostalo,

da skažejo v grobem, in v kratkem, vsaj malo,

pravica se slepa v krivice potepa,

nagon ji drugače ne da…

Ne vem, kaj bi spisal življenju v spomin!

Je vztrajal, in lajal, dokler ni bil hin?!

Morda pa… dokler ni utekel v svoj nič,

ga stiskal za vrat je, nenehno, hudič…