Ima
omelo… ki ne leti,
in čepico…
ki ne žgoli,
a kljub
temu ima moči,
da prav
čarovniško se zdi…
Ko se
ji blag nasmeh razlije,
v duši
sonce mi posije,
ko
solza steče ji na plan,
mi
zapreti oblak teman…
Pogled
njen, in v očeh sijaj,
pa lažje
je, za hipec vsaj,
a ko v
radósti gre žgoleče,
dospeti
mi je še do sreče…
Nje
žalost tugo mi budi,
nje skrb
me muči, bremeni,
nje
pesem up mojih ušes,
v
mezincu zmore kup čudes…
A ko
trmari, se ne da,
takrat je
skoraj kraj sveta,
pa
skaže se za čarovnijo,
če živci
preizkus zdržijo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar