Smrečico
sva namestila,
z lučkami
sijaj dahnila,
poprosila
sva snežaka,
da noči
na oknu čaka…
pa
čeprav sploh ne okleva,
sveti
tudi sredi dneva.
Bojda s
časom nisva prava,
več kot
hitra, zaletava,
komaj
je jesen prispela,
midva
pa sva se odela
v neko
novoletno stanje,
za ta
čas prav nevsakdanje…
Pač,
sva svoja, in hitiva,
da to
svojskost odživiva,
ne
častiva litanije,
ne
počneva grdobije,
pa –
dokler se ne upeha,
naj
veselje ne preneha!
Če pa
koga vse to moti,
naj kar
mimo se napoti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar