Od
zibke do truge,
le
hipec vmes,
pretežno
zgolj kuge,
bolj
malo nebes,
če z
njive sejane
vsaj
ščep gre v dan,
da v
času ostane…
bilo ni
zaman.
Živeti
živetje,
brez
cilja hoditi,
le
žreti za žretje,
le biti
za biti,
smrdeča
je reka
iz
samega blata,
poraz
za človeka,
zgolj
časa potrata.
Stopinja
ne laže,
če v
kamnu ostane,
na
trnovo kaže,
na bol,
in na rane,
in več
je hudiča,
in bolj
ti je kleti,
se
lažje izpriča,
da smel
si živeti!
Od
zibke do truge,
z neba
pa do pekla,
ni
večje zasluge,
ki v
siju bi tekla,
kot v
čistem živeti,
in
zvezde bodriti,
še
dobro početi…
kot
človek prebiti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar