Osem,
devet let je tega, kar sem nek kaki posadil, in – vsako božje leto ga veter
polomi, medtem ko ostalo drevje, tudi tisto rastoče v neposredni bližini,
pusti, bolj ali manj, pri miru…
Pustim
ga, namenoma, in vsako leto se obnavlja… da bi veter, spet, obnovljeno lomil!
Da, puščam, upajoč… ma, ne vem, če sploh še kakšno upanje premorem, ga pa
razumem, ima močne korenine, in dobesedno žene ga v živetje…
Enako
se z menoj godi, le – sebe ne razumem, dejansko ne vem… imam, tudi sam, močne korenine,
imam hrbtenico, motečo zadevo v okolju hinavščine, mask, laži, sprijenosti, le –
kadarkoli obnovim, to, svoje živetje, vedno se neko govno prikaže, ki ne samo
preti, pač pa dobesedno hiti pobijati! In dejansko več ne vem, čemu obnavljam,
samemu sebi neko smiselnost iščem, ko pa med govni do nje nikoli ne bom dospel!
Ni komentarjev:
Objavite komentar