Do
oblakov, in še dlje,
v šir
leti raketa,
kamor
hoče, tjakaj gre,
so
motor ji štiri leta,
kliče
Luna, Mars, Neptun,
k
zvezdam pisanim zavije,
v vse
smeri obrača kljun,
gnana s
krili domišljije…
Gre
visoko, in še višje,
gre počasi,
in sanjavo,
zdaj
glasneje, drugič tišje,
vselej
k sanjam v daljavo,
hrupa
ni, in ne izpuha,
da bi
škodo zrak trpel,
pot le
dobro voljo kuha,
čas pa
v smeh se je odel…
Usta do
ušes kipijo,
žar rdečine
preko lic,
misli
zlahka poletijo
z jato
neugnanih ptic,
ko pa
vožnja se utrudi,
ko željé
drugam povleče,
času
ni, da bi v zamudi
barval
nove kančke sreče…
Ni komentarjev:
Objavite komentar