Sinoči,
med uspavanjem… marsikaj sva počela, med ostalim tudi pela… pravzaprav sem pel
jaz, ona pa je narekovala vsebine pesmic… pripovedoval sem ji zgodbice, njenim
usmeritvam sledeč… in tudi pogovarjala sva se, o marsičem, med ostalim tudi o
imenih. In v nekem trenutku je rekla »ti si tata Ulos«, hip kasneje pa, s
povsem resnim izrazom, izjavo popravila češ »midva skupaj sva Ulos«…
Toplo
me je oblilo, v trenutku, priznam, pa čeprav ne morem biti povsem prepričan o
tem, kaj je z izrečenim mislila, le domnevam lahko, misleč, da dokaj pravilno
to počnem… in je, običajnemu amanju-noska-in-ušesa, sledilo nekaj, tudi sicer
neizogibnega, »faširanja«, »peštanja« deteta, da so očke žarele, in bolj ne bi
mogle, in tudi krohotanja ni umanjkalo…
E, dete
moje, vem, marsikaj imaš po meni, in se, prav zaradi tega, bojim, da boš v
konkretnem svinjaku, med nemoralno golaznijo, dospela do krepko težjega, in
zagrenjenega svojega življenja, obenem pa – tisto, česar nimaš po meni, tisto
pa ti bo življenje uničilo, dobesedno! Še huje, uničilo ga bo tudi vsakomur, ki
te bo imel zares rad, ne po obče, po običajno, »normalno«… in, na mojo veliko
žalost, enega samega argumenta ne najdem, pa če ga še tako iščem, s pomočjo
katerega bi konkretno svojo domnevo odpravil, jo kot neutemeljeno prepoznal.
Ja,
vem, dušica moja lepa, mila, in predvsem čista, vem, da sva midva Ulos, pa samo
upam lahko, da te to ne bo preveč teplo, in da mi ne boš tega, na svoja
kasnejša leta, zamerila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar