Kaj je
lažjega, kot to, da svinjaš tistemu, ki ti brezmejno zaupa, ker te ima
brezmejno rad?! Oči ne nosi na hrbtu, pa ne more vedeti, kaj mu, za hrbtom,
počneš, čeprav…
Ko se
svinjanje enkrat razkrije, takrat do neke samoumevnosti dospe, do tega, da –
zaupanje v celoti izpuhti, niti za ščep ga več ne ostane, posledično izpuhti
tudi tisti rad-te-imam. Ne zlahka, nikakor, s hudo bolečino, ki kar precej časa
terja, da jo vsaj do neke obvladljive njene moči spraviš, a samoumevno,
samodejno, kajti – kako bi lahko zaupal nekomu, pri katerem ne moreš resnice od
laži ločevati, kako bi lahko imel rad nekoga, ki se s svinjanjem do tebe
izkazuje?! V »zahvalo«, ker si dober, ker zaupaš, ker imaš rad!
Ne, s
tem, ko izpuhti, v celoti, zaupanje… s tem, ko spoznaš tisto, česar ne zmoreš
tolerirati, kaj šele, da bi si takšnega želel… s tem se popolno nasprotje
izkaže, tako nasprotujoče si, da niti drobca naklonjenosti ne more biti, niti
neke povprečne »kolegialnosti« (ne zmorem biti kolegialen s sprijenostjo, ne da
bi po samem sebi pljuval), kaj šele nekega prijateljstva! Vsaj tam ne, kjer
obstajajo načela, kjer obstaja en sam obraz, in z njim etičnost… razen v
primeru, kakopak, da si – idiot! Idiot pa nisem, in tudi ne želim biti. Sem predolgo
bil bedak.
Ni komentarjev:
Objavite komentar