Velikokrat
pogledam na uro. Kazalca se počasi premikata, a, kljub temu, čas prijazno
odteka. Kakor to vselej počne, takrat, kadar do lepega krajša. Meni pa ne
krajša samo do lepega, pač pa do zvezdnega, do sončnega, do mojega Sonka! Do
trenutka, s katerim bova enotedensko dihanje najinega enega zastavila…
Spočit
sem, in v »formi«, kolikor zmorem biti, glede na svoja leta. Malo se mi je
sicer nabralo premalo spanja, a bom nadoknadil. Ko je dete tu – ob njej lepše
zaspim, tudi nekaj časa več naberem in, čeprav prek noči mnogokrat pogledam,
kako je z njo, se bolj spočit zbudim, kot sicer. Tako kot mi jemlje energijo,
mi jo tudi poraja, obenem pa me nikoli ne zamika do tistega ah-bom-že-drugič.
In tudi, ko bi me, bi možnosti za kaj takega ne imel…
Že »vidim«
najino snidenje, že »poslušam« najino pot. Zanimivo bo ugotoviti, če bodo neke
razlike, med tem v naprej doživljanem, in med dejanskim. Običajno so
zanemarljive, jo poznam, kar dobro, obenem pa niti ni težko predvidevati kako
je, kadar se polovici, ne po lastni volji razcepljeni, združita…
Marsikdaj
greva, kadar je slabo vreme, denimo premočno dežuje, skupaj na balkon, da »družno«,
drug ob drugem, na klopi sedeča, pokadiva. Včasih pa se ji ne da, in sklene, da
bo ostala v sobi. Vidiva se, in gledava, kadar sem na balkonu sam, tako da jo
imam »pod nadzorom«, in ona mene, a, kljub temu – včasih, ma, mnogokrat, sede
na stol, niti meter stran od okna, se malo postrani obrne, češ da me ne vidi,
in je poslušati njen »tata, kje si?«. Vztrajno oglašanje, na katero ne vpliva
niti to, da ji z oglasitvijo povrnem, pač pa – »pogoltni« cigareto, dete te ob
sebi želi…
In zdaj
me bo imela, do sredine prihodnje sobote. Celo, čeprav predvsem samo. Ko bova,
kot že ničkolikokrat, spet zastavila najino čakanje. Neljuba zadeva, vpliva,
tudi na otroka, predvsem nanj, in to vplivanje nikakor pozitivnih rezultatov ne
rojeva, predvsem dolgoročno gledano. Da, otroci, tisti majhni, bi morali svet
ravnati, po njih željah, po njih pričakovanjih in potrebah, bi odrasli svojo
odraslost morali početi, ko… ko ne bi bili, ti odrasli, tako butasti, in
predvsem sebični!
Ni komentarjev:
Objavite komentar