Človejaki…

… so povsem netvorna bitja. Znajo sicer posnemat, to zna vsaka opica, papagaj… a posnemati je moč zgolj formo, ne pa tudi vsebine, tistega, česar ne premorejo, potemtakem tudi poznati ne morejo, denimo človekovega mišljenja in čustvovanja, posledično človekovega videnja, dojemanja, pojmovanja Sveta, in, še bolj posledično, človekovega izkazovanja do vsega obstoječega.

 

Kot ne-tvorna bitja zmorejo dospeti le do ravni izdelovalcev-obrtnikov, zmorejo »štancati«, marsikaj, od otrok, prek avtomobilskih delov, pa vse do nekih, vsaj tozadevno, od okusa odvisno, okrasnih zadev, in zadev, namenjenih v zabavo, nekih računalniških igric, doktor romanov, filmov, fotografij, kipov… celo »znanost«, neko svojo, »po svoje« proizvajajo… a vse, kar naredijo, po lastni volji stremeč, se z vrednostjo ne zmore predstavljati. No, vsaj z drugačno vrednostjo ne, kot je »vrednost« praznine, s katero skuša praznina sebi enakemu ugodje zbujati.

 

Ne, niso tvorna bitja, le izdelovalci zmorejo biti, so pa, po svoji zasnovanosti, žerci in požiralci, in v vsem, kar obstaja, iščejo izključno neke materialne vrednosti, kajti do drugačnih, do vsebinskih niso zmožni. In s temi »vrednostmi« skušajo lastne imeti, njih imetje o njih pomembnosti govori, pa je nerodno, takrat, kadar veter takšne »vrednosti« odpihne, in, malodane prek noči, izkaže – nevrednost preostalega, nevrednost eks-imetnikov. In o tem, da so dejansko takšni, priča tudi dejstvo, da so njim »elite« tisti, ki premorejo (lastnino, položaj, denar, moč), četudi so, ti, njihovi »elitni«, praviloma podobe nemoralnega drekovja, ki niti osnov bontona ne pozna, kje bi šele o uvidevnosti, in podobni »navlaki«, vedel. In tudi zgledujejo se, ali to vsaj skušajo početi, po teh, svojih »elitnih«, v željah, da bi dospeli, tudi sami, do tistega, kar »cenijo«, kar »vrednotijo«, kar jim je, v njih bednih obstajanjih, edino zares vredno – imetje, denar, moč, položaj… lastno ugodje!

 

Sto babic – kilavo dete, je moč slišati, v podobi jalovega poduka, ki govori o tem, da je že ena neumnost dovolj za neuspeh, v sodelovanju stotih pa je polom še toliko bolj zagotovljen. Kaj pa, v »demokratičnih« časih, v sodelovanju osmih milijard… nagonskih, ne-razumskih, sebičnih, neuvidevnih, zgolj sebe zročih, obenem pa s kompleksi tako gnanih, da jim nagoni drugega ne dovoljujejo početi, kot – sebi bolje, sebi lažje, sebi več in še več?!

Celo besedi skupnost, sobivanje… da ne omenjam besed dobrota, odrekanje, poštenost, ljubezen… na pomenu izgubita, in zgolj tragikomično, ob teh, nagonskih, o nekih iluzijah, utvarah, lažeh izpovedujeta!