Smolnat dan…

Skorajda povsem čisto nebo, sonce dela, toplo je, načeloma lep dan, midva pa ubežala v sobo. Dete ima vročino. In bereva, riševa, sestavljanke zlagava, kocke gradiva, in podirava, seveda, skrivava se… menjavava aktivnosti, da zastavljeno do konca ne dospeva, a tudi dolgočasno ne utegne postati…

 

Kar je tu, je stroj že trikrat pral. Prvič in drugič iz istega razloga, nočnega bljuvanja, posteljnino, zatem tudi njeno opravo in neke brisače, tretjič pa zgolj radi tega, ker… ko se v igro poda, takrat se madeži dobesedno nastavljajo…

 

Pozna se, prehlad, na njenem razpoloženju. Je, še vedno, navihan crkljavček, in čivkec, a krepko manj kot sicer. In vsa skakanja, streženja, spiranja, obešanja, prepričevanja, da bi vsaj malo pojedla, vsake toliko, da želodca ne obremeni, in, posledično, tudi izzove… so kot mačji kašelj napram skrbi, in želji, da bi bilo čim prej mimo. Da, tudi to sodi med lepote starševstva.

 

Dokler bo razpoloženje vzdržalo, se bo tudi prehlad težje izboril, in obratno – bog ne daj, da brezvoljna postane!

Pravijo, da z otrokom rastejo tudi skrbi. Odvisno od tega, kako jemlješ življenje, in predvsem od tega kakšen je otrok. Če je zmožen racionalno, če je odgovoren, tudi samokritičen, potem temu ni tako, in je vsaj staršem lažje, kot je bilo poprej, kajti – obstaja še hujše stanje od tistega, v katerem ugotavljaš, da je nekaj narobe, otrok pa ti svojih težav niti opisati ne zna?!

 

Običajno gre za dan, dva, nato pride do neke prelomnice, pa komaj čakam nanjo. Da bom spet z jezikom po tleh drsel, trudeč se iti ji v korak…