Potok

V zemljo gloda, kleše v skalo,

krha, in drobi, odnaša,

za trenutek ne odlaša

iti v tisto preostalo…

da vzame, da izniči,

skozi čase da kljubuje,

da sledi povprek razsuje,

tam, kjer ga primerno piči…

V zemljo gloda, skoznjo rije,

v drobovje se zadira,

od izvira do izvira,

da v dan nek drug zasije…

zdaj šumljavo, zdaj bučeče,

vse do lažnega spokoja,

nádanja v njem da svoja

v močí nove razvleče…

Zdaj v bistrini, zdaj v blato,

kot mu znese, mu nanese,

le navzdol, nikdar ne pne se,

včasih čez spokojno trato…

ni mu mar, če sonce vzide,

ni mu mar zvezdnih noči,

dokler do morjá mu ni

moč nikdar mu ne poide…

V zemljo gloda, v črvine,

mu drugače ni obstati,

kot klesati, in jemati,

posejati brazgotine…

rana z rano, kri strjena,

ni pozabe bolečini,

šele s koncem se razblini,

v temi večni ulovljena.