Še
dvajset ur, in sončece se bo, v najinem objemu, priželo k meni…
Razporedil
sem stvari, tiste, katere sem ji kupil, po prostoru, še nerazpakirane, da jih
bo postopoma, kakor ji jih bo pogled ujel, odkrivala. In bova skupaj snemala
silne neke plastične »vrvice«, pa nalepke s cenami. Uživa v tem, in neučakanost
narašča, pa je toliko bolj vesela, ko uporabno v roki dobi…
Ena
prvih najinih »obveznosti« bo, domnevam, to, da bova šla preveriti, če so se
kozicam že pridružile neke mini krave, in oslička. Tudi če se niso, bova imela
kaj početi, tam, so živali hvaležne, kadar jim, skozi ograjo in mimo pastirja,
travine ponujava. Ma, že ko so naju zagledale, prejšnjič, že so pritekle k
ograji…
Verjetno
bova imela marsikaj za nadoknadit, ne nazadnje bo šest dni minilo, ko se
najdeva, kar sva bila skupaj. Pa bodo vsaj prvi dnevi krepko bolj dinamični,
kot znajo biti sicer. V naročju pa – itak izkoristi sleherno priložnost, da mi
vanj zleze. Komaj čakam!
Grlo
sem počival, v času njene odsotnosti, vem, da bo veliko petja, in
pripovedovanja. Lepo jo je opazovati, zlasti njene očke, ko se poslušanemu
povsem posveča. Široko razprte, sijoče, razigrane, obenem pa mile, tople,
globoke, da še takrat, ko že prek glave dospeva, meni, to nenehno moje
izkazovanje, najdem volje, za tisti njen – še…
Še
dvajset ur. Dan je obsijan. Kot da se pripravlja na njen prihod.
Ni komentarjev:
Objavite komentar