Moram po briljantino…

Zjutraj sem doživel neke besede, pa…

 

Briljanten (po Fran-u), ekspr. ki vzbuja občudovanje zaradi dovršenosti, popolnosti.

 

Nekoč mi je nek urednik časopisa z nekaj deset tisoč primerkov naklade »očital« velemojstrstvo in briljantnost mojih zapisov…

Še »malo« pred tem mi je velemojster Menart o briljantnosti neke moje pesmi dahnil…

Še nekaj kasneje, ko je Svetlana želela sodelovati z menoj, in mi je poslala pismo, kakršnega od nje, si upam domnevati, niso mnogi prejeli, je zapisala o mojih briljantnih satiričnih pesmih…

Še kasneje, pravzaprav nedavno, ko sem prejel antologijo, v katero sem vključen, sem ugotovil, da je avtor v predgovoru posebej izpostavil moje ime, s pripisom, da sem briljantno prepesnil njegovo zbirko pesmi za otroke…

In danes zjutraj sem izvedel, da sem skozi neko trinajst letno sodelovanje izkazoval briljanten svoj odnos…

 

Verjetno bi besedo briljanten, v tej ali oni njeni podobi, tudi v kakšnem drugem primeru zmogel izbrskati iz pomnjenja, a zagotovo ne bi imela teže podobne tej, katero nosijo zgoraj zapisani primeri, nasprotno – s pogostnostjo, z običajnostjo, z vsakodnevnostjo, s tistim, pač, kar je vsakomur dano (v upo/rabo) vrednost samo kopni, in celo izgine…

 

Nekoč sem zapisal, da ne obstaja večje priznanje, večja nagrada, vsaj za moje pojmovanje ne, kot je priznanje, s katerim se ti izkaže tisti, katerega spoštuješ, ga celo občuduješ, zaradi njegovega izkazanega, se skušaš po njem vzorovati, pa ne v podobah posnemanja, pač pa doseganja, obenem pa si dopoveduješ o njegovi nedosegljivosti. Kasneje sicer to dopovedovanje izgine, ko ugotoviš, da ne kaže z drugimi tekmovati, pač pa izključno s seboj, s svojimi zmožnostmi, s svojim že doseženim, in ugotoviš, da si izključno takrat, kadar obstajaš kot nekaj specifičnega, prepoznavnega, in nikakor kot nek posnemovalec, kot ne vem katera kopija nekega izvirnika…

 

Tudi sicer, ko se nekdo odloči modrovati mi, mu zmorem poreči »eno samo stvar mi povej, katero si naredil, in bi jo nihče, ali pa sila redki zmogli, v enakih okoliščinah, narediti tako, kot si jo ti…potem ti bom pa jaz kar za nekaj takšnih stvari povedal, s katerimi sem se izkazal«…

 

Dolgo, pa še kako dolgo me je dvom v lastne sposobnosti zadrževal, včasih celo povsem paraliziral, da niti krenil nisem, me držal daleč od domišljavosti, tako vsakdanje lastnosti občestva, preden sem, korak za korakom, počasi, dospel do samozavedanja, do samozavesti. Utemeljene na izkazanem, potemtakem na dejstvih, in ne zgolj, kakor je značilno za domišljavost, na prepričanjih, povsem neosnovanih, z drugim vsaj, kot z neumnostjo, in z enakimi težavami se srečujejo tudi moji otroci, tisti starejši trije, seveda (Malo je še premajhno, da bi se s takšnimi zadevami spoznavalo), ki pretirano radi neki »sreči« lastne dosežke pripisujejo, (še) ne vedoč, da je ta sreča v njih, v njihovih sposobnostih, v tem kakšni so. In so »moji«, »moje« značilnosti jih opredeljujejo, četudi jim je o tem, včasih, neljubo slišati. Razumljivo, kajti – le kdo, in zlasti med tistimi, ki še niso spoznali življenja, bi se hotel primerjati z »večnim godrnjačem«, z nekom, kateremu obča samoumevnost ni sprejemljiva, pač pa se v samost, pred njo, umika, obenem pa sproti jezik, in ravnanja, ostri?! Samo živetje si, na tak način, otežuješ…

 

Lagal bi se, ko bi dejal, da mi te »briljantnosti«, s katerimi sem ta zapis zastavil, ne pomenijo, kajti so nekakšne potrditve dospelosti na vrh gore nekega izkazovanja, vrh, pod katerim se gosta megla razprostira, da niti videti ne moreš spodaj o(b)stalih, kaj šele, da bi jih upošteval kot merodajne za presojanje svoje hoje. Lagal bi se, to pa nerad počnem, pa raje zapišem, da me je tudi današnja »briljantnost«, vsaj za nekaj časa, otoplila. Očitno dovolj, da sem te vrstice zapisal, čeprav…

 

To, današnje slišanje mi je, ob iz spomina izbrskanih, porodilo neko vprašanje, v smislu – če že moje besede, moja izkazovanja zmorejo biti briljantna, potem… si moram omisliti briljantino, da tudi sam, s svojim izgledom, do neke briljantnosti dospem?!

Ne, ne, takoj sem z roko zamahnil, in odmahnil ta preblisk, kajti – ni vse zlato, kar se sveti, in praviloma za večino svetlečih se fasad ničesar najti ni.