Moja
streha je že stara,
polna je
prepiha,
a
smradu pokrit ne mara,
ni ji v
njem do diha…
So
zidovi polnobrazdni,
znajo kljubovati,
ne
prenašajo golazni,
ni jim
je zdržati…
Klet je
suha, v čvrstem toga,
temelji
v globine,
ni za
govna ji dvonoga,
z njimi
sonce mine…
Pač,
tako mi je zgolj biti,
s pajki,
ki, v tišini,
tkejo v
bran neštete niti,
da se v
njih vse razblini.
Ni komentarjev:
Objavite komentar