Istospolna
usmerjenost. Predmet večnih razprav, vsebina, ki zmore, kadar se je lotijo
obravnavati, izkazovati marsikaj, in predvsem nestrpnost, tudi sovraštvo,
predvsem pa – neumnost!
Zastavim
s sledečo trditvijo: Narava ima za vsak zakaj ustrezen zato, potemtakem zmore
postreči z odgovori na vsako vprašanje, in to zmore izključno zaradi tega, ker
temelji, ker deluje po načelih logike, posledično tudi iskrenosti. Z drugimi
besedami: vse, kar obstaja v Naravi, in obstaja samo po sebi (potemtakem NE
zaradi tega, ker bi to obstajanje vplivi okolja NEPOSREDNO pogojevali), je –
NORMALNO (če uporabim konkretno besedo, in je NE uporabim v občem njenem
pojmovanju, v podobi tistega »običajno«)! Potemtakem SO NORMALNA tudi določena
odstopanja, v vseh njihovih podobah, od razlik (znotraj enih in istih vrst) v
velikosti, v barvi, pa vse do razlik na področju spolnega izkazovanja. Dvomim
namreč, da bi lahko bila neka »vzgoja«, ali »izobraženost«, ali celo »pregrešnost«…
kriva za to, da pes naskoči psa, ali pa bik naskoči bika…
Glede
na to, da v Naravi (potemtakem to velja tudi za človeka in »človeka«) veljajo
ENA in ISTA načela, eni in isti principi, ene in iste zakonitosti, po katerih
VSE nastaja, in se tudi odvija, so VSA ta odvijanja (oz. izkazovanja) NARAVNA,
kot taka tudi razložljiva, predvsem pa so – NEIZOGIBNE POSLEDICE nekih razmer
oz. stanj, tako v okolju, kakor v neki posamičnosti. In je tako, na primer,
povsem NARAVNO to, da zmore levinja »posvojiti« tudi mladiča živali, ki ne
samo, da je običajno njen plen, pač pa je povsem drugačna od nje, se povsem
drugače izkazuje (ali pa, v Indiji je bilo takšnih primerov kar nekaj, da volkulja
oz. volčje krdelo posvoji dvonogega dojenčka). JE naravno, potemtakem JE
normalno, pa čeprav NI običajno…
Neumnost
zagotovo NI pristojna za ugotavljanje česarkoli, potemtakem tudi ne za
razreševanje ugotovljenega, ker – je NE-umna, ker se niti same sebe ni zmožna
zavedati, kako bi šele vedela o čemerkoli drugem, ker… NIHČE NI os, okrog
katere bi se vrtel Svet, potemtakem NIHČE NIMA PRAVICE, še najmanj moralne, za
to, da opredeljuje izhajajoč IZKLJUČNO iz lastnih videnj, iz lastnega (večinoma
zgolj) »razumevanja«, nihče nima pravice po tem, da bi terjal Svet, ki bi moral
biti skladen z občim »po MOJE«! In je absurd, gromozanski celo, v tem, da prav
tisti, katerih NE bi smelo biti, v človekovem svetu, v nekem človeškem
sobivanju, takšnih, kakršni so, pričakujejo, celo zahtevajo, da bi vse potekalo
tako, kakor sami »vedo«, da bi moralo potekati!
Človeštvo
in »človeštvo« (slednje zgolj toliko, ker, in kadar, je v to primorano) obstaja
v okvirih nekih družbenih norm, nekih opredelitev ne/pravilnega, ne/spornega,
ne/dopustnega. In te družbene norme se, skozi čase, spreminjajo, pa zmore
postati tisto, kar je bilo nekoč povsem običajno, vsem sprejemljivo, potemtakem
»normalno«, čez čas NE-običajno, NE-sprejemljivo, NE-»normalno«. In obratno.
To, preprosto, govori samo o tem, da je nekaj NAROBE (in je narobe v okvirih »človeštva«,
njegove NE-zmožnosti razumevanja, potemtakem tudi NE-zmožnosti dospevanja do
ugotavljanja dejstev, dospevanja do resnice, posledično tudi NE-zmožnosti
dejanskega razreševanja »odprtih vprašanj«), kajti v Naravi se njene
zakonitosti NE spreminjajo, potemtakem Narava NE spreminja ničesar v svoji »obravnavi«
celote in slehernega njenega dela! In nima potrebe po tem, kajti, kot sem že
zapisal, Narava obstaja v okvirih logičnosti, če želiš – razumskosti (kar pa NE
velja za »človeštvo«!).
Za NE-umnost
je, poleg NE-sposobnosti ugotavljanja dejstev in njih ustreznih obravnav ( =
razreševanja problemov), značilna – DOMIŠLJAVOST! Ima se, kot absolutno
večinska, dobesedno za poklicano urejati (odločati o njih) tudi družbene norme.
In jih tudi skuša, »urejati«, pri čemer to njeno »urejanje« samo spodjeda
temelje nekega dejanskega človečnega sobivanja vseh in vsakogar, ki poseljuje
skupen nam planet. In NE-umnost tudi »ve«, da je potrebno obračunati /(tudi) z
istospolno usmerjenostjo, pri čemer je njen temeljni argument (takšnega njenega
početja) v tistem »da bo narod obstal«… in v tem »boju za narodov obstanek« je
istospolna usmerjenost pereč problem, krepko večji (čeprav dejansko NI) od
vsakodnevnega prešuštvovanja, od alkoholizma (in njegovih posledic na »zdravost
naroda«), od marsičesa, in vsega, kar bi bilo moč obravnavati kot NE-dopustno,
celo sprijeno, predvsem pa – NE-moralno izkazovanje! Ne vem, mene bi dejansko
to bolj motilo, kot pa bi me utegnila zmotiti, številčno gledano, peščica
istospolno usmerjenih, ki, s svojim načinom živetja, nikomur neposredno
nikakršne škode ne povzroča.
Priznam,
zlahka, grešen, kakršen sem, da ne takrat, ko sem, že kot gimnazijec, sanjaril
o svojih otrocih, ne takrat, ko sem jih spočenjal – NISEM mislil na »narod«, in
na njegov obstanek, in jih nisem, niti slučajno, za ta »narod« rojeval! Jih je
škoda. Kakorkoli že…
NE-umnost
»ve«, odvisno od trenutnega njenega »vedenja«, kakopak, da je istospolna
usmerjenost bolezen (pa bi jo bilo NUJNO potrebno zdraviti, v interesu »naroda«,
kakopak), obenem »ve«, da je istospolna usmerjenost posledica »vzgoje« (potemtakem
NI bolezen, pač pa »nepravilna vzgojenost«?) oziroma posledica vzgledov (kajti
nekdo, se, očitno, prostovoljno odloči za to, da bo šel prek svoje – nagonsko opredeljene
– »usode«, in se NAMENOMA odloči za to, da bo istospolno usmerjen). Potemtakem
NE-umnost veliko »ve«, glede na to, da se znotraj tega svojega »vedenja« ni
zmožna odločiti o tem, katera njena ugotovitev je pravilna…
Istospolna
usmerjenost kot bolezen…
Kako bi
lahko, povsem preprosto, razumljivo, pojasnil pojem, poimenovan z besedo
bolezen? Takole, na primer: bolezen(sko stanje) je tista podoba obstajanja, v
okviru katere živim neke svoje težave, neprijetnosti, bolečine… v okviru katere
obstajajo določene NE-pravilnosti (gledano z »mojega« zornega kota), ki mi
grenijo, otežkočajo živetje, mi ga zmorejo tudi (s)krajšati. Potemtakem je
bolezen tisto stanje, ki mi povzroča NE-ugodje, NE-zadovoljstvo, če zares
povsem poenostavim, in potem nadaljujem na sledeč način...
Kar z
vprašanjem: so istospolno usmerjeni NE-zadovoljni zaradi svoje spolne
usmerjenosti… ali pa so, morda, lahko NE-zadovoljni zaradi NE-pravega
partnerja, katerega so izbrali (takšno NE-zadovoljstvo zmore obstajati v VSEH,
torej tudi v, kar zadeva spolnega izkazovanja, »pravilnih«, »normalnim«
sprejemljivih, celo običajnih podobah spolnega izkazovanja… tudi v »nastavljanju«
in »podiranju« vsevprek)… ali pa SO, morda, NE-zadovoljni zaradi načina, na
katerega okolje obravnava njih in njihov način živetja?!
ČE niso
NE-zadovoljni zaradi svoje usmeritve, spolne, če jim ta njihova usmeritev
neposredno (sama od sebe, sama po sebi) NE povzroča NE-zadovoljstva, NE-ugodja,
težav, jim NE greni, ne otežkoča samega obstajanja, potem bi si upal trditi, da
– istospolna usmerjenost, sama po sebi – NI bolezen!
ČE so
nezadovoljni zaradi izbire partnerja (kar se lahko zgodi, in se dogaja, v
malodane vsakem partnerskem odnosu), potem tudi v takšnem primeru NE gre za
bolezen, pač pa za – posledico napačne, nepremišljene izbire.
ČE pa
SO NE-zadovoljni zaradi odnosa okolja, »družbe«, in to tudi SO… če jim TA ODNOS
okolja poraja bolečino, težave (najprej psihične, kasneje, neizogibno, kot
posledice, tudi fizične), potem trpijo zaradi bolezni (ne šalim se: dejansko
dospevajo v stanja psihične obolelosti!), bolezni, imenovane – OKOLJE! Pa, če
je treba bolezen odpraviti, jo ozdraviti, potem je, bržčas, potrebno odpraviti
OKOLJE (takšno, kakršno je), ga ozdraviti, mu odpraviti njegovo NEUMNOST ( =
misija nemogoče)! Kakopak…
V
kolikor se nekdo, ki je istospolno usmerjen, prav zaradi odzivov okolja znajde
v stanju psihične obolelosti, takrat ga je priporočljivo zdraviti (ali vsaj »predresirati«,
v kolikor gre za nagonsko zasnovano bitje, bitje NE-zmožno razumevanja,
potemtakem tudi NE-zmožno dospetja do ozdravitve), a IZKLJUČNO v primeru, da ta
oseba SAMA ugotovi, da je z njo »nekaj« narobe, da SAMA ŽELI ta »nekaj« narobe
odpraviti, da se SAMA odloči za zdravljenje, kajti v nasprotnem primeru bi bili
sleherni poskusi zdravljenja že v samem začetku obsojeni na NEUSPEH (psihičnih
težav NI mogoče odpravljati BREZ sodelovanja obolele osebe)…
Istospolna
usmerjenost kot posledica vzgoje…
Močno dvomim.
Predobro poznam okolje, njegova izkazovanja in delovanja, da bi takšni
opredelitvi omenjene usmerjenosti priznal možnost obstajanja, kajti – tam, kjer
se ata-in-mama zmoreta spečati že na osnovi nekega izgleda, zunanjosti, neke
medsebojne (fizične) všečnosti… tam, kjer je eden izmed »smislov« živetja
imeti-otroke (povsem naravna težnja, ki nikjer v Naravi ne šteje v podobi
smisla obstajanja!)… tam, kjer si večji dec, če jih več »podreš«… tam, kjer
(kljub njihovem ne-bodi-kot-drugi) obstaja, kot temeljno vodilo, tisti
biti-drugim-ENAK… ne, v takšnem okolju dejansko dvomim v možnost obstajanja
takšne vzgoje, zlasti, ker otroci pri svojih starših (ki, očitno, ne
prakticirajo spolnosti z istim spolom) vidijo vzore, vzglede, ki so (bi bili)
popolnoma DRUGAČNI kot pa besede, ki bi dečka usmerjale k dečku, in deklico k
deklici! Ob vseh prizadevanjih, njihovih, kakopak, za »narod«, za njegov
obstanek… obenem pa…
»Vzgoja«,
pri nagonskih, zmore učinkovati izključno takrat, kadar je »vzgajanec« pod
okriljem svojih »vzgojiteljev« (le-te je potrebno pojmovati nekoliko širše, ne
samo v podobah nekih staršev), medtem ko takrat, ko se ta »vzgajanec« svoj in
na svojem znajde, njeni učinki postanejo sila vprašljivi. Tudi NE-krasti jih,
bojda, učijo, a še vedno velja, da priložnost-dela-tatu…
Istospolna
usmerjenost kot posledica vzgledov…
Tu sem,
in to ne malo, tudi na maloprej obravnavanem področju, torej na področju »vzgoje«,
kajti starša sta PRVA, po katerih se otrok skuša zgledovati (drugih, drugačnih
možnosti tudi nima, vsaj v svojem zgodnjem otroštvu), pa – če sta starša »pravilna«,
potem bi, ko bi šlo za zgledovanje, moral biti »pravilen« tudi njun otrok!
Obenem pa…
Kasneje,
ko začne otrok »vstopati« v svoje živetje, ko se mu svet-začne-odpirati… kot
prvo: mejduš, da ne vem, če »pravilni« puščajo otroke iti v bivališča
istospolno usmerjenih (slej ko prej o takšnih bivališčih izvedo, od samega
otroka, od njegovih izpovedi, o doživetjih v takšnih bivališčih, o tem, kako
ima sošolec-janez dva očeta, ali dve mami…)… in, kot drugo: če je že spolna
usmerjenost posledica svojevoljne odločitve, potem – mar ne bi bilo bolj
praktično (krepko več bi lahko, in pestreje, svoje spolno živetje živel), ko bi
se odločil, da bom seksal tako z ženskami, kakor tudi z moškimi?! Ne nazadnje,
takšna spolna izkazovanja so bila nekoč povsem »normalna«, in prav nič
družbeno-sporna! Mejduš, ko samo na nekdanji Rim, cesarstvo, pomislim – očitno obstajajo
čudeži, kajti samo čudež je, kaže, zaslužen za to, da Italijani, potomci
Rimljanov, še vedno obstajajo…
NE,
NISEM »zagovornik« istospolne usmerjenosti! Sam je sicer ne bi hotel izkušati,
in bi me morebitni takšni poskusi odbijali, a, kljub temu… tudi NISEM njen »izključevalec«,
in si ne bi drznil pripisati vloge odločevalca o njeni ne/primernosti,
ne/dopustnosti, kaj šele vloge nekakšnega rablja, ki bi se, z vsemi možnimi, in
predvsem zakonskimi, sredstvi nad takšno usmerjenost podal! Vidim krepko bolj
pereče težave, v okolju, pravzaprav vidim okolje, ki ni samo lažnivo in
hinavsko, sebično in goltavo, neumno in nesposobno… pač pa dobesedno ogroža vse
pridobitve, s katerimi opredeljujemo razvoj (NE tehnološki!), napredek nekega »sobivanja«.
Ja, na tem področju pa bi (za)oral… ko bi mi bilo kaj takega danega, kakopak.
In, za
zaključek: je istospolna usmerjenost pregreha, celo »božjega« srda vredno
izkazovanje?!
Hm, če
je, potem bi »bog« najprej moral stopiti pred zrcalo, ter se vprašati o svoji
modrosti, etičnosti, o svojih zmožnostih, kajti – prav »bog« je tisti, ki je »ustvaril«
vse, kar obstaja, in kakršno obstaja, pa tudi… psa, ki naskoči psa, bika, ki
naskoči bika, in »človeka«, ki zmore naskočiti malodane vse, kar mu pred naskok
»pade«, ali pa naskakuje v okvirih nekih, glede na konkreten spol, in njegovo
ne/ljubost mu, ožjih, po spolu opredeljenih »skupin«. Predvsem pa naskakuje na
temelju svojih NAGONOV, pa zmorejo še tako »pravilni«, v nekih specifičnih
okoliščinah (denimo takrat, kadar se za dlje časa v zaporu znajdejo) – postati »nepravilni«
(kakopak, takrat si to zmorejo, dvolični, razlagati kot nekaj povsem »normalnega«)…
Ni komentarjev:
Objavite komentar