Čemu, za vraga?!

Že v gimnaziji… ko niti približno nisem vedel, na katero fakulteto se bom vpisal, mi je razredničarka »prerokovala« filozofijo. Bojda zaradi načina mojega izražanja, vključno s potrebo, mojo, po pojasnjevanju. Ni se dosti zmotila, ko bi še sociologijo dodala…

 

Že v gimnaziji… ko sem se že izkazoval s pisanjem, so mi nekateri »prerokovali« pesništvo. Tudi oni se niso dosti zmotili, poezija je poglaviten del mojega odnosa do besed, do jezika, pravzaprav do jezikov, čeprav… dolgo časa, cela štiri desetletja jim nisem »dal za prav«, in bolj kot so me začeli s pesnikom označevati, bolj sem se temu upiral, češ da zgolj verze zapisujem. Šele kasneje, krepko kasneje, ko sem že zrela leta štel, sem prvič izustil, da sem pesnik. Tudi pesnik. Če se vsak domišljav bebo, na pol pismen, za pesnika razglaša, čemu se ne bi tudi sam… povrh pa sem imel za seboj že zajeten kos izkazanega ustvarjanja, in, za oporo, mnenja cveta, tudi slovenskega, pesništva…

 

Tekom let so mi lepili tudi neke druge oznake, me v različne predale skušali popredalčkati, tako na področju pisanja, kakor tudi na področju gospodarjenja in proučevanja, a le pisanje je tista dejavnost, za katero smem poreči, da me vse moje obstajanje, že od malih, prvošolskih nog, spremlja.

 

Priznam, sprva, in kar nekaj časa, sem besede namenjal vsem, pardon, vsakomur, ki se jih je odločil brati, poslušati. Dobršen del življenja sem tako tudi »moral«, takrat, ko sem se odločil za samozaposlitev v kulturi, a sem tudi takrat skrbno izbiral medije, s katerimi sem bil pripravljen sodelovati. In sem tudi odklanjal ponudbe po sklenitvi dogovora, takrat, kadar se mi je nek list, ali radijska postaja, v klovnovski podobi kazala. In so želeli imeti neke »šraufcigerje« in »tofe«, jaz pa sem menil, da je neokusnosti itak več kot dovolj…

 

Izšteli so mi tistih devet let, v katerih nisem poznal ne dopusta, ne praznika, ne bolniške, in je bil prejemek odvisen izključno od mojih zapisov. Izšteli so jih razni »demokrati«, ki »vedo«, da je edina prava, ter predvsem »demokratična« tista »resnica«, ki se jo po njihovo sliši. In so ukinjali… in so menjavali urednike… in so tudi meni, s tem, dali proste roke, pa določena glasila po tem, ko so zamenjala neke sposobne, uglajene, korektne, objektivne… kadre, od mene, po moji odločitvi, niti črke več niso prejela. Nikoli več. Kljub opravičilom v smislu tistih »nismo mogli drugače«, ali »takrat smo tako morali«, ker – bentiš, ena sama stvar obstaja, v življenju, v kolikor do njega dospeš, seveda, ena sama, katero zares moraš, in to je – umreti! Vse ostalo pa je stvar odločitve, lahko bi zapisal tudi hrbtenice…

 

Zahvaljujoč času, ki, neizogibno, spoznanja nosi, sem ugotovil, da je pisanje za vse in za vsakogar lahko učinkovito samo takrat, kadar je usmerjeno izključno – v zabavo. Ob čemer o občem okusu ne bi besed izgubljal. Jaz pa nikoli nisem pisal samo, ali predvsem, za zabavo, daleč od tega, pač pa sem s svojimi besedami skušal razgrinjati, ocenjevati, če je potrebno karati, poučevati. Da, tudi na zabaven način, kako ne, a izključno za zabavo nikoli…

 

Tudi na razna srečanja literatov… malokrat, izjemoma, sem se jih udeleževal, pa čeprav sem vseskozi vedel to, da – v daj-dam sistemu, v medsebojnem v-rit-lazenju, v obojestranskem trepljanju po, domnevno zgolj, zaslužnih hrbtih… v takšnih okoliščinah so neka »priznanja«, neko »družbeno napredovanje« malodane neizogiben pojav. Ne, v Deželi sem samo trikrat na takšna srečanja šel, vedno ob-strani-sedeč, izven Dežele nekajkrat več… a tudi nisem pred objektive silil. Itak nikakršne logike ne vidim v tem, da »časti« večinoma podeljujejo takšni, ki se v praksi z ničemer nimajo pokazati…

 

Potemtakem… že nekajkrat sem, za hipec, dva, razmišljal o tem, če bi nasploh prenehal pisati. Moja ciljna skupina je izražena v promilih nekega potencialnega bralstva, bolje »bralstva«, tam, kjer domnevam, da znajo brati, in ne zgolj neposredno »razumevati«. Tam, kjer domnevam, da obstajajo z izkušnjami, s spoznanji, podobnimi mojim. Tam, kjer se edino zmore izkazati smiselnost tega mojega početja, pa še to pod velikim vprašajem, vendar…

 

Pomnim, čim sem se naučil, v prvem razredu, črke sestavljati v besede, že mi je verz na dušo legel, in tudi kasneje – ko me povleče, mi ni lažjega, predvsem pa lepšega načina izpovedovanja. Da, pristal sem na to, da sem pesnik, a, še vedno, vztrajam pri tem, da verzi mene pišejo, in ne obratno. Zato se z njimi ne mučim, in tudi njih v nič ne silim, pa – ko potečejo, potečejo, jaz jim zgolj nekaj obrtne umetelnosti pridodam, in nikoli ne popravljam, tudi čez čas ne, ko ugotovim tisti danes-bi-povsem-drugače-napisal. Nikoli nisem razumel piscev, zlasti »pesnikov«, ki zmorejo mesece obdelovati nek svoj zapis, da bi ga do – prazne »umetelnosti« pripeljali?! Hudiča, če druge zvrsti ne, potem bi vsaj poezija morala ostati iskrena, spontana, dejansko izpovedna. Da ne postane običajen obrtni izdelek…

 

Da, tudi o tem sem bil povprašan, o tem kaj ločuje umetnost od obrti. Isto, kar ločuje resnico od laži, iskrenost od preračunljivosti – spontanost! Tako kot začutiš, tako kot veš… bentiš, če nekaj zares čutim, če nekaj zares vem, potem ne potrebujem ne vem kakšnega razmisleka, da to tudi izkažem! Pri obrtnikih je pa drugače – preden kalup sestaviš, pa se odločiš za materiale, katere boš vlival, pa drgneš in loščiš, da se dlani in oči ne bodo na iveri zataknile…

Vem za slikarja, akademskega, in, domnevam vsaj, ni edini tovrsten »umetnik«, za katerega so študenti slikali, ene in iste motive, on pa se je pod slike podpisoval. Kot bi se podpisoval na neke plastične stole, s tekočega traku snete, malodane enake drug drugemu, na neko nevredno običajnost, kateri izključno podpis »umetnika« določeno vrednost opredeljuje! Ja, tudi takšne stvari so hrana občega »okusa«…

 

Nisem se odločil, da bi si besede odvzel. Očitno. Pa ne zaradi tega, ker so mi že kar nekaj vrat odprle, tudi izven Dežele (vsa sem, zavoljo določene svoje odločitve, kasneje sam zaprl, sebi), in po tihem upam, da se utegnejo vsaj s priprtostjo izkazati, na področju mojega teoretičnega udejstvovanja, ne zaradi tega, pač pa – kakor je nekemu običajnežu potreba po imeti-še-več, celo potreba po jesti-in-piti, tako je meni potreba beseda, o kateri, v šali, kakopak, povem, da mi-v-žilah-teče, skupaj s krvjo, da je del mene odkar zase vem, del, brez katerega samega sebe niti zamisliti ne znam. Bojda je iz tega razloga, potrebe po izpovedovanju, po sporočanju, tudi nastala. Ne nazadnje – besede so mi obstajanje popestrile, ga celo obogatile, zavoljo njih sem marsikaj doživel, in tudi ogorčenje, obsodbe, celo grožnje, a tudi solze, tako žalostnice kot radostnice. In – zmore biti kaj lepšega, kot to, ko z besedo vstopiš tja, nekam do dna, da dobro pretreseš, (vz)budiš, v zrcalu podobo uzreš?! Mejduš, celo življenje, dobesedno, sem vračal, in vrnil, z besedo!

 

Zato, zgolj zaradi tega je še nisem odložil. Pa čeprav se nenehno sprašujem o njeni smiselnosti.