Veliko lepega…

Že to, da je dete doma, je lepo, zelo lepo… pa čeprav mi čas v sekundah razporeja…

 

Sinoči, ko sva krenila na kavč, so orglice morale z nama, in so vso noč prespale ob njej. Počivala je kot bubica, zadovoljna bubica, trdno je spala, vse do poznega jutra, in zbudila se je sijoča, nasmejana. Ja, tudi to je lepo.

 

Ko sva krenila v pritličje, proti zajtrku… orglice, in trije baloni, so morali z nama. Sprva naj bi vseh pet napihnjenih, balonov, s seboj vzela, vendar – eno roko potrebujem, da dete prek stopnic držim, v drugi pa, ob treh balonih in njenem bidonu, zmanjka prostora. In – ves čas, ko sem pripravljal zajtrke, najprej cuckoma, nato tudi njej, sem poslušal glasbo. Lepo, da se dete tako veseli prejetega…

 

Nekako mi je uspelo tudi posodo pomiti, in, ob tem, kavo skuhati, a na to, da prvi požirek naredim, je bilo več kot uro in pol čakati, kajti – potrebno se je bilo žogati z balonom. In tudi, ko jo je ta želja minila, pa sva se podala na dvorišče… samo nekaj časa je uživala na raztegljivem stolu, malo sede, malo na pol leže, potem pa je postalo tatino naročje preveč mikavno, in sem imel čast, da se mi je namestila na kolena, in sem ji smel peti… po naročilih, kakopak, sprotnih, zdaj o tem, kasneje spet o drugem. In sem požirke kave ter cigaretni dim malodane kradel dogajanju. A, kljub temu, tudi to je lepo!

 

Zjutraj sem ji rekel razbojnik tatin, giskica, sonko, in zaslišal, da je Lila.

Ja, vem, da si Lila, sem odvrnil, in pridodal tudi njeno drugo ime ter priimek, a si tudi moj sonko, in razbojnik, in seronja, in…

Kakopak, pozna vse besede, s katerimi jo nagovarjam, in ve, čuti, da z njimi ničesar slabega nimam v mislih, krepko nasprotno, a me je, vseeno, popravila: »Jaz sem Ulos.«

Enkrat samkrat sem ji povedal svoje ime, zapomnila ga je. In – ko sem jo vprašal, kdo sem potem jaz, če je ona »Ulos«, sem izvedel, da sem pa jaz – tata Ulos.

Da, tudi to je lepo, ko dete v meni vidi dovoljšno vrednost, da se skuša poistovetiti.

 

Ima svoje klobučke in kape, vendar – kadar je doma, takrat, praviloma, njena pokrivala počivajo.

Imam dve enaki kapi, s senčnikom(a). Eno imam za vsakdanjo uporabo ter predvsem za delo, da mi dolgolasno frizuro brzda, druga pa…

Druga je njena, hoče imeti takšno kapo, kakršno tata nosi. In ne samo to…

Do nedavnega sva, v kuhinji, kapi odložila, pravzaprav obesila, na naslon nekega stola, njeno na eno, mojo na drugo stran, a to, po novem, ni več pravilno, kajti njena kapa mora prek moje biti. In, da, tudi to je lepo.

 

Nikamor je ne priganjam, in tudi ona mene ne, le… svoje želje mi sporoča, potem pa jih hitiva, oba, če je le moč, izpolniti. Nikoli je ne »odlagam«, da bi čemurkoli, komurkoli drugemu dajal prednost pred njo. Pač, imam jo rad, »malček« drugače, kot je običajno. In tudi ona ima rada mene, na enak način, čeprav do poglavja, ki govori o prepoznavanju potreb nekoga drugega, še ni najbolje dospela. A obvlada poglavje, ki govori o tem… tudi takrat, in sila poredkoma, ko jo z nečim ujezim, ta njena jeza dolgo ne vzdrži, kje neki, je močnejša sila, ki jo požene, da pride k meni, in se mi stisne v objem, in doživi, ob tem, da je vedno, in brez slehernega odpora, sprejeta, toplo sprejeta.

Tako, pač, je. Je eno mojih štirih sonc, in s sonci je potrebno njih toploti, in svetlobi, primerno ravnati. Da je, potem, lepo, vedno, v vsakem trenutku, in tudi takrat, kadar se zazdi, da se svojemu življenju odpoveduješ, zato, da bi skozi zadovoljstvo drugega do lastnega zadovoljstva, do lastnega življenja dospel. Kar je ne samo možno, pač pa edini način dospetja do resnično vrednega življenja… tam, kjer vedo, zares vedo, kaj je to – imeti rad nekoga drugega!