Sprehod skozi čas…

Njihovih načinov, raznih zvez-in-poznanstev, pa tistega daj-dam sistema, nikoli nisem maral, nasprotno, gnusijo se mi, pa, kjerkoli sem zastavljal, in tega ni bilo malo, sem zastavljal iz »nič«, nikogar nikjer poznal, da bi mi vrata vsaj priprta pustil, kaj šele širom odprta…

 

Na področju pisanja, zlasti v času, v katerem sem od pisane besede živel, je bilo preko trideset takšnih vrat, »doma« in v »tujini«, katera mi ni uspelo samo odpreti, pač pa smo se redno srečevali, včasih tudi v okoliščinah raznih, denimo političnih, pritiskov, in kar nekaj je bilo uredništev, pri katerih sem postal najbolj objavljan zapisovalec. Celo toliko in tako objavljan, da sem do nekega posebnega statusa dospel, pri urednikih, pa so mi objavljali malodane vse, s čemer sem jim (po)stregel…

 

Na področju poezije sem vselej navdihu puščal, da je »pisal namesto mene«, nikdar na silo, in nikoli z nekimi, malodane večnimi, popravljanji lastnega zapisovanja, povsem spontano. Še zlasti na področju pisanja za otroke… njih obravnavam kot najzahtevnejše bralstvo, težko, nemogoče jih je »ogoljufati«, nemogoče jim je »prodajati« neko pesem kot njihovo, če sebe, svojega otroškega gledanja na svet, ne najdejo, začutijo v njej. Za odrasle pa… naj bo zapis strokovne baže, tako in tako ga, večinoma vsaj, ne razumejo, naj bo s področja humorja, ali, še zahtevnejše, satire – itak so bolj tofovski odjemalci, prst jim pokažeš, grimaso narediš, pa se že smejijo… čeprav tudi pri tem ne razumejo, ne zmorejo do biti dospeti, kot površni, zgolj neposredno razumevajoči »bralci«…

 

Lahko se pohvalim celo s tem, da sem bil, v nekem »resnem« časopisu, in v njegovi satirični prilogi, v novejši zgodovini »ponosnega triglavskega naroda« edini, ki je imel to »čast«, da se je neka politična stranka spopadala, besedno, z njim, češ da sem se »nanje spravil«, ker redno obravnavam njih početja, čeprav… nikoli se nisem »spravljal« nad neko stranko, pač pa izključno nad neumnosti, katere sem obravnaval, na kritičen način, in sem delil »besedne« klofute tako v levo, kot v desno, in po sredi, pri čemer – mislim, da smem tako zapisati, teh neumnosti nisem jaz počel, potemtakem je bilo od posameznih trapov odvisno to, koliko pozornosti, in zapisov, jim bom namenil…

 

Bili so, katere sem motil, ne dvomim, da še vedno obstajajo, pa so skušali preprečevati, pa prepričevati, na neke svoje strani pridobivati, mene, a kaj, ko se nikdar, in nikomur, nisem pustil, in nikdar, ter nihče, ni smel posegati v moje odločitve ne o tem, o čem bom pisal, še manj o tem, kako bom to počel. Verjetno bi mi bilo, praktično gledano, bolje, ko bi se odzval, na neko takšnih ponudb, in postal hišni-zapisovalec-»resnice«, a kaj, ko pa nikoli zase tistega meni-bolje nisem iskal…

 

Nekoč me je, na neki prednovoletni zabavi, glavni in odgovorni urednik neke revije, katere najbolj plodovit dopisovalec sem bil, povprašal od kod, za vraga, jemljem navdih?! Da za vsako številko lepe količine materiala pripravim. Ah, sem odvrnil, to pa res ni težko, časopis v roke vzamem, še listati mi ga ni treba, sedem pred poročila, zadošča uvodnih nekaj minut, in že je gradiva, ki o neumnosti priča, več kot dovolj…

Kasneje so taistega urednika, v svojih prizadevanjih za »resnico«, »resnico« neke stranke, kakopak, grdo odstavili, kar je bil zadosten razlog, meni, da sem za vselej prenehal sodelovati s konkretnim uredništvom.

 

Marsikaj sem videval, marsikaj poslušal, vse to tudi doživljal, vedoč, še kako zavedajoč se tega, da če ne bom drugače, kakor mi je prijatelj skušal dejanska stanja razodeti, če bom pri sebi, pri svojem vztrajal, nikoli do ničesar omembe vrednega ne bom dospel, zase, kakopak, in sebi. On je mislil na neka priznanja, nagrade, na izpostavljanja mojega imena, jaz pa sem vedel, da mi je dovolj, če dospem, pravzaprav če ostanem natanko tam, kjer sem – pri sebi, pri svojih nekih vrednotah, idealih, pri svojih načelih, pri svoji hrbtenici. Hrbtenica je namreč sila redek pojav, pa kaže čuvati, tiste neke redke…

 

Imel je povsem prav, omenjeni prijatelj, česar mu nikdar nisem oporekal – nikoli vola-pekel, da bi odločujoče gostil, nikoli odločujoče na brezplačne oddihe vabil, nikoli odločujočim v riti lezel, pač, med jamami še sprejemam neke postojnske, ali škocjanske, vse ostalo pa… a, bentiš, kljub temu se lahko pohvalim z nekimi malenkostmi, in kljub temu zmorem odločujočim povedati kar jim gre, in nekim nagrajencem, da jih osebno niti za vratarje ne bi namestil, v »podjetju« imenovanem literatura…

 

Se mi je splačalo, takšno moje izkazovanje?! V materialnem smislu nikakor, zagotovo ne, čeprav sem zmogel kar lep čas živeti od pisanja, a se mi je krepko izplačalo tam, kjer meni šteje, meni in mojemu delu, tam, kjer ne rabiš siliti v neka imena, katera dejansko spoštuješ, se jim ne potrebuješ prilizovati, ma, praktično ničesar, razen pisati, po svoje, in sebe, ne potrebuješ, pa lahko samo čakaš, in tudi dočakaš, to, da – te sami medse pozovejo, da ti sami priznanje izkažejo. In močno dvomim, da je med »družbeno čislanimi«, nagrajevanimi, veliko takšnih, ki bi nekaj podobnega doživeli! Res je, takšnih imen ni veliko, a vsako med njimi šteje krepko več, kot neka mnenja vseh osmih milijard, ki o vsem, pa tudi o pisanju, »vedo«…

 

Pravijo, da se počasi daleč pride. In tako pravijo predvsem tisti, ki bi od danes do jutri dospevali do nekih svojih ciljev, pri čemer niso, objektivno gledano, zmožni dospevanja na korekten, etičen način, pač pa izključno prek svojega daj-dama. Ne vem, sam nikoli nisem imel dovolj časa, da bi počasi dospeval, pač pa – tu je delo, prevzel si ga, se ga lotil, zdaj pa – delaj!

Ne vem, kam sem dospel, ne vem, po katerih merilih bi »moral« presojati, pa kar pri lastnih ostajam. Res je, dočakal sem upokojitev, a to malodane vsako teslo dočaka… pokojnino imam povprečno, celo pri dnu tega povprečja, pa moram skrbno voziti, da mesec zakrpam, a zakrpam… in tudi nekega imetja, ki bi obče impresioniralo, nimam, potemtakem – zguba, malodane na celi črti, čeprav…

Osebno sem s svojim dospetjem kar zadovoljen. Veliko je stvari, katere sem uspešno počel, in to na ne-obče načine, pač pa prek težjih, celo težkih poti, in malo jih je, na drugi strani, s katerimi se ne bi mogel, o tistem, kar sem spoznaval, vsaj enakopravno pogovarjati, ter nikogar, pred katerim bi »klobuk snemal«, pa lahko rečem, da so se mi izpolnile vse mladostne želje, s področij mojih delovanj, seveda, celo presegel sem jih, krepko, čeprav…

Da, ta večni moj »čeprav«… edino, kar obžalujem… med tistimi, katere sem želel spoznati, eno samo ime je ostalo, do katerega nisem dospel, in nikoli ne bom – Balašević. Sem pa zato, na neki drugi strani, spoznaval kopico takšnih, za katere bi najraje videl, ko jih niti srečal ne bi…

 

Ja, rezime mojega življenja – kje si bil, nikjer… kaj si počel, ničesar… kaj imaš za pokazati – hahaha, še samega sebe »skrivam«, na tem svojem bregu, in malodane zadovoljen bi smel biti, radi tega, ker mi je še dopuščeno obstajati, kot nekomu, ki je same ah-kaj-je-pa-to-kaj-tazga zadeve opravljal… med mnoštvom nekega nič-posebnega, a tako sila »pomembnega« za vrtenje Zemlje krog njene osi.