Rieliti šov

Priznam, zadnje čase spet, po nekem dolgem obdobju tovrstne abstinence, gledam TV program, in to počnem vsak dan, kadar Male ni doma. Za dve uri, v povprečju, sedem pred zaslon, v kolikor je moč gledati nekaj »neumnega«, seveda…

Večinoma gre za filme, pri čemer izostanejo razni terminatorji, pa vampirji, zombiji, in podobna navlaka, in tudi »domače« produkcije, ne glede na to, o čem pripoveduje, ne gledam, me igra, vsaj doslej ji še ni uspelo, ne prepriča. Pa še ob tem se marsikdaj sprašujem – kaj pravzaprav vrtijo, filme, v katere neokusno silijo oglaševanje, ali, morda, reklame, med katerimi tudi nek film predvajajo…

Tudi kaj dokumentarnega, predvsem s področja zgodovine, me utegne povleči, izogibam pa se večini prikazov »moderne družbe«, raznih narodno-zabavnih, pa (zlasti) slovenskih »humornih« (ko bi jih vsaj z besedo »klovnovstvo« opremili!) oddaj, da o neštetih »resničnostnih šovih« ne izgubljam besed – groza, čeprav…

Obstaja nek rieliti šov, kateremu pa se ne zmorem izogniti, na programu je iz trenutka v trenutek, pa dospeva, hotel to ali ne, (tudi) do mene, redkeje neposredno, pogosteje na posreden način. Sicer ne vem, kdo si lasti licenco zanj, tudi ne vem (tega mi še ni uspelo ugotoviti) kdo služi na njegov račun, vem pa, da je tu, da je vselej bil, in da se bo ponavljal v neskončnost, z navidezno drugačnimi, dejansko pa z enimi in istimi podobami… in – ko bi ga v grobem, na hitro opisal, potem…