Za vraga – čemu?!

Čemu?! Čemu, nenehno se sprašujem,

mar zgolj zato, da še kljubujem

golazni neki gomazeči,

ki ni drugače zmožna k sreči,

kot da razkraja, da smradi,

prav vse, kar v rokè dobi?!

Čemu, zares, mi je še biti,

med njimi, ki samo hlastajo,

prav nič nikdar jih ne nasiti,

pa lastno mater še prodajo,

brez hrbtenice, in časti, zgolj – riti!

Čemu, čemu sem sploh dospel

na ta planet, kjer govnoglave

bi spake pisale postave,

da še uspešneje bi smel

v prepad temè, hladu drveti,

in tam, preprosto, zgolj – umreti!

Vsak dan razžira me vprašanje,

in iščem nek odgovor nanj,

češ da nikoli ni zaman,

da trud, prav vsak, na koncu žanje…

A vem, ni sreče mi imeti,

da bi do žetve znal dospeti!

Čemu, vražji čemu,

ko pa prav vse bo šlo po zlu?!