Enaindvajset
let mineva, danes, kar te je v-nebo-vzeta-marička pospremila v temo…
Bil si
med prvimi, ki so snovali odpor, še preden je hudič s svojimi zlimi namerami
stopil na tla tvoje domovine. In si že takrat imel srečo, ali pa tudi ne, da si
preživel, med vsem oportunim, hlapčevskim smradom, in med nemškutarsko
zavzetimi, in ti je uspelo pobegniti iz zapora…
Ne,
nisi bil med tistimi »zavednimi«, katere so v odpor, in to šele kasneje, pognala
neka pričakovanja po tem, da bodo ZASE, in SEBI, več imeli. Nisi imel takšne
potrebe, materialno si bil več kot preskrbljen, kot sin veleposestnika, in,
obenem, kot prejemnik kraljeve štipendije za študij prava, v Beogradu. Za
študij, kateremu si se odpovedal, sledeč nekim idejam, idealom, neki želji po
tem, da bi bil Svet za vse, in za vsakogar, boljši… da, bil si CEPEC, kajti ti
vsi, in vsakdo, ta nezmožna, ničeva, smrdljiva, sebična goltavost si NE zasluži
boljšega, lepšega, in si zlasti NE zasluži tega, da vredni zanjo trpijo, in
umirajo!
In tudi
med tistimi »zavednimi« nisi bil, kateri so se iz maščevanja, ker so jim neke
pobili, ker so jim nekaj požgali, in predvsem takrat, ko ničesar več niso imeli
za izgubiti, vključili med partizane! Ne, ti si imel kaj izgubiti, poleg
lastnega življenja, seveda, a si se kljub temu zoperstavil! Verjetno drugače
tudi nisi zmogel, je v naši rodbini preveč takšnih, ki so se s svojevoljnostjo,
in s častjo, izkazovali, medtem ko so pridodajali na področjih gospodarjenja,
izobraževanja, kulture, znanosti, politike, takšnih, ki niso zmogli – biti riti,
na varnem čakajoče nekega, njim naklonjenega, razpleta!
In tudi
k tistim »zavednim« te ni moč uvrstiti, k tistim, ki so, po tem, ko so jih
partizani zajeli, postali »pravoverni«, ker poprej, reveži, »niso vedeli« kaj
počnejo, katera stran je pravilna. Marš, beda, enkrat izdajalec, vse svoje
obstajanje – izdajalec!
Ja, res
je, zaradi ideje, zaradi idealov si svoje življenje izpostavljal, in ga krojil,
namesto, da bi, kakor to malodane vsi počnejo, za lastno rit skrbel! Bil si
cepec, kako da ne!
Tudi
med »tovariši« si imel težave, med vojno, ker si bil »buržujski sin« in
predvsem radi tega, ker ti je bila logičnost, umnost, pomembnejša od slepega
sledenja ukazom! In si bil pozvan na odgovornost celo takrat, ko si,
svojevoljno, spremenil pot, po kateri se je mladinska delegacija vračala z
zasedanja AVNOJ-a, in si prav s tem rešil življenja članom te delegacije, kajti
– na načrtovani poti vrnitve so Nemci postavili zasedo…
In tudi
kasneje, ko si najprej stopil v širitev radijske mreže, kasneje pa v politiko,
tudi v diplomacijo - vsakokrat si imel težave, ker si, pač, mislil, razmišljal,
namesto da bi, kot je med bebci običajno, ukazoval in ukazom sledil, slepo,
kakopak.
Res,
bil si CEPEC!
Vse
svoje življenje si bil zvest nekim idejam, se temu primerno izkazoval, tudi
takrat, kadar ni bilo priporočljivo tako, če ne celo predvsem takrat. Tudi Kavčiču
si ostal prijatelj, in ga javno obiskoval, čeprav te je sam opozarjal glede
tega, da je opazovan, da ti to utegne škodovati…
Bil si
CEPEC!
Ko so
razkrojili, pogoltni, sestradani, predvsem pa v vsakem okolju v-rit-lezoči
tisto, za kar so si prizadevali neki tvoji, tudi moji, predniki, ko je beda,
neznačajska, nemoralna, popljuvala vse tisto, od česar je poprej na veliko
jemala, si hotel celo odlikovanja vrniti, a mi je uspelo prepričati te, da tega
nisi storil, kajti – roke, ki bi jih prejele, niti senc teh odlikovanj niso
(bile) vredne! In si dočakal svojo dokončno, do popolnosti zaokroženo
zagrenjenost, sredi poplave smrdljive bede, ki se celo za človeka, povsem
neutemeljeno, razglaša!
Da, bil
si – CEPEC! Tudi ti.
Tvoj
starejši sin mi je, ob tem, kar ugotavljam in, posledično, tudi zapisujem,
nekoč izustil nek »kaj bi ob tem rekel oče«…
Ne
bojim se, in se jih nikoli nisem bal, tvojih besed, kajti bližje sva si,
krepko, kot si bil blizu s komerkoli drugim! O tem mi, več kot dovolj, tudi
tvoje življenje priča, tvoja pojmovanja, tvoja odzivanja!
Klical
sem te oča, pa stari, kasneje praviloma dedo. In ni bilo stvari, katere ti ne
bi smel povedati, in ni bilo večjega nelagodja, tvojega, ob slišanem, kot, le
tu in tam, sila redko, tvojega globokega vdiha, hip zatem tudi izdiha. In so
bila redka še večja veselja, od tistega, ki se je porodilo ob tvoji ugotovitvi,
da sin hodi po očetovih poteh, če ne drugje, in drugače, potem tam, kjer besede
prek papirja polagaš, da ne ostane prazen…
Star
sem bil sedeminštirideset, potemtakem odrasel, ko si me, k sreči samo fizično,
zapustil, in sem kar nekaj dni potreboval, preden sem vsaj za silo izjokal tvoj
odhod. Ne, resnično me ne skrbi, to, kaj bi mi ti porekel, kajti – enake vrste
sva, oba, in kakor neki najini, pred nama, sva popolna CEPCA, ki sva
potrebovala malodane vse življenje, za to, da sva ugotovila, da – neumno se je
potegovati za boljši jutri takrat, kadar bi to boljše padlo v nenasitna žrela,
v umazane šape ničvredne, nemoralne živalskosti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar