Jezikoslovci…

Namesto, da bi sledili načelu jablana in jabolko, leska in lešnik, bananovec in banana… namesto, da bi skušali za RAZLIČNE zadeve tvoriti RAZLIČNA imena (poimenovanja), sodobni »jezikoslovci« hodijo-po-glavah, ko v svoji butasti »logiki« sledijo načelu hruška (drevo) in hruška (plod), pa izmišljajo svoje kretenske novotarije, in uvajajo, na primer, reklamiranje (izvajanje NEGATIVNE kritike) in reklamiranje (izvajanje POZITIVNE kritike alias promoviranje, oglaševanje, propagiranje) in tako tudi sadežu odvzamejo besedo oliva, ter ga spremenijo v oljko (drevo)…

 

Ah, spet delaš iz muhe slona, bi mi znali očitati, čeprav – kot prvo, ne pripisujem si takšnih zmožnosti, da bi iz majhnega bitjeca ogromno delal, kot drugo pa ne gre za tako nedolžno zadevo, kot bi se zdelo na prvi pogled, zlasti ne v primeru upoštevanja sile inercije, po kateri zastavljena prizadevanja potekajo v zastavljenih smereh, in je, potemtakem, pričakovati samo še vele-NE-umne »nadgradnje« izkazanega…

Pojasnim, kakopak.

 

Šteje se, da je jezik bogat in močan takrat, kadar premore za RAZLIČNE zadeve RAZLIČNA poimenovanja oziroma takrat, kadar ima VSAKA stvar svoje, zgolj sebi značilno oziroma lastno ime… in je jezik še bogatejši v primeru, ko ima, na primer, za eno samo vsebino različna imena (na primer vrata, dveri, duri…), in obratno – manj kot se zmore jezik izkazovati na tak način, več kot je v njem ISTIH poimenovanj, izrazov za RAZLIČNE zadeve, bolj je siromašen in šibak!

Moč in/ali šibkost jezika?! Da, natanko tako, SPOROČILNA njegova moč, moč razumljivega, učinkovitega sporočanja, ki obstaja izključno takrat, kadar zmoreš na kratko, jedrnato izpovedovati, in je vsakomur razumljivo. Podam primer…

 

Če rečem »grem redčiti jablane«, bo vsakdo TAKOJ vedel, da grem redčiti drevesa (ker so se, na primer, preveč razrasla), in, če rečem »grem redčiti jabolka«, bo prav tako vsakdo TAKOJ vedel, da grem redčiti plodove (ker se, na primer, v obilju letine, medsebojno tiščijo, to pa zlahka vodi do gnitja)… če pa rečem »grem redčiti hruške«, takrat pa NIHČE NE more vedeti, vsaj takoj ne, KAJ bom počel v sadovnjaku, redčil drevje ali sadeže… in moram dodatno pojasnjevati, moram uporabiti VEČ besed, da pojasnim tisto, kar bi zmogel (po načelu jablana-jabolko) pojasniti z – MANJ besedami!

 

In, spet – našli bi se, ki bi trdili, da s tem in tako poenostavljajo jezik, ga delajo bolj praktičnega… čeprav, butasti, kakršni so, ne zmorejo razumeti, da je lahko jezik bolj enostaven oziroma praktičen EDINO v primeru, da mu POVEČAM sporočilno moč, da omogočim LAŽJE in HITREJŠE (spo)RAZUMEVANJE… o čemer pa, niti slučajno, ne moremo govoriti takrat, kadar o dveh povsem različnih (celo, v primeru, na primer, reklamiranja, nasprotujočih si, medsebojno izključujočih se) zadevah govorim z enim samim njunim imenom oziroma besedo! Tako da…

 

Ja, nagonskim bebcem je vse »enostavno« - vidijo in že »vedo«, a žal takšna njihova poenostavljanja ne govorijo o ničemer drugem, kot o NE-resnicah (o njihovem »po svoje«) in o neumnosti. Čeprav je resnica dejansko enostavna zadeva (kadar jo razumeš, kadar jo poznaš!) in čeprav bi tudi jezik zmogel biti povsem enostaven, ko bi bil učinkovit v sporočanju, ko bi ga zmogli znati (naučiti se ga) in – ko ne bi bebavi »strokovnjaki« razkrajali prizadevanj nekih številnih, ki so vedeli kaj počnejo in so ga v preteklosti skušali izgraditi bogatega in (sporočilno) močnega.

 

Kakopak, takšne »malenkosti« sodobnih »jezikoslovcev«, NAGONSKIH in BUTASTIH »strokovnjakov« niti malo ne (z)motijo, kakor tudi družbe, prav tako bebave, ne moti dejstvo, da ti »jezikoslovci« zasedajo položaje, za katere še zdaleč niso usposobljeni, in prejemajo krepko previsoke plače, katerih, s svojim UNIČEVANJEM jezika, še zdaleč niso vredni!

 

Prvi mimogrede, v podobi olajševalne okoliščine (za te »jezikoslovce«): tudi na ostalih, pravzaprav na VSEH področjih, od politike, zgodovine, sociologije… do prava, medicine, psihologije… mrgoli takšnih, popolnoma enakih »strokovnjakov«, celo vesolje so preplavili, »strokovnjaki«, pa, denimo, »vedo«, da »je vesolje NESKONČNO«, obenem pa »vedo«, da »se vesolje širi«… khm, bebo bebasti, daj, povej, KAKO in KAM se lahko širi tisto, kar itak in itak ZASEDA VES obstoječ prostor?!?!?!?!?!

 

Drug mimogrede, tudi malček za hec, čeprav prekleto zares, in v podobi razumevanja tistega, čemur pravimo znanje (ali, pri »strokovnjakih«, »znanje«)… od neke dipl. psih. (radi mene bi lahko bila tudi tripl, butara je butara!) sem slišal njen »Ko boste doštudirali psihologijo, se bova pogovarjala o tem«, a sem ji odvrnil po svoje »Ne, pač pa ko boste v praksi dokazali, da znate in zmorete ozdraviti psihično bolezen, takrat se bova pogovarjala!«

Čemu sem (tudi) to zapisal?! Preprosto, da lahko tudi sledeče besede pridodam…

Najprej, znova in ne-vem-katerič »živelo javno šolstvo«, ki papagaje uči PONAVLJANJA, in je ponavljanje skrajni domet taistih papagajev… namesto da bi bila izšolanost, kakor bi MORALA biti, zgolj in samo IZHODIŠČE, ZAČETEK DEJANSKEGA učenja! In dodam še skromno svoje mnenje: prav nič ti ne pomaga, da »znaš« na jeziku, kajti – dokler ne izkažeš v praksi, na konkretnih primerih, da je tvoje znanje zares uporabno, učinkovito in kot takšno dejansko ter vredno, do takrat si zgolj… eden izmed premnogih, pravzaprav prevladujočih blebetačev, pri čemer ni prav nobene razlike med tem, če si laičen ali pa »strokoven« - BUTEC!