Namesto,
da bi sledili načelu jablana in jabolko, leska in lešnik, bananovec in banana…
namesto, da bi skušali za RAZLIČNE zadeve tvoriti RAZLIČNA imena
(poimenovanja), sodobni »jezikoslovci« hodijo-po-glavah, ko v svoji butasti »logiki«
sledijo načelu hruška (drevo) in hruška (plod), pa izmišljajo svoje kretenske
novotarije, in uvajajo, na primer, reklamiranje (izvajanje NEGATIVNE kritike)
in reklamiranje (izvajanje POZITIVNE kritike alias promoviranje, oglaševanje,
propagiranje) in tako tudi sadežu odvzamejo besedo oliva, ter ga spremenijo v
oljko (drevo)…
Ah,
spet delaš iz muhe slona, bi mi znali očitati, čeprav – kot prvo, ne pripisujem
si takšnih zmožnosti, da bi iz majhnega bitjeca ogromno delal, kot drugo pa ne
gre za tako nedolžno zadevo, kot bi se zdelo na prvi pogled, zlasti ne v
primeru upoštevanja sile inercije, po kateri zastavljena prizadevanja potekajo
v zastavljenih smereh, in je, potemtakem, pričakovati samo še vele-NE-umne »nadgradnje«
izkazanega…
Pojasnim,
kakopak.
Šteje
se, da je jezik bogat in močan takrat, kadar premore za RAZLIČNE zadeve
RAZLIČNA poimenovanja oziroma takrat, kadar ima VSAKA stvar svoje, zgolj sebi
značilno oziroma lastno ime… in je jezik še bogatejši v primeru, ko ima, na
primer, za eno samo vsebino različna imena (na primer vrata, dveri, duri…), in
obratno – manj kot se zmore jezik izkazovati na tak način, več kot je v njem
ISTIH poimenovanj, izrazov za RAZLIČNE zadeve, bolj je siromašen in šibak!
Moč
in/ali šibkost jezika?! Da, natanko tako, SPOROČILNA njegova moč, moč
razumljivega, učinkovitega sporočanja, ki obstaja izključno takrat, kadar
zmoreš na kratko, jedrnato izpovedovati, in je vsakomur razumljivo. Podam
primer…
Če
rečem »grem redčiti jablane«, bo vsakdo TAKOJ vedel, da grem redčiti drevesa
(ker so se, na primer, preveč razrasla), in, če rečem »grem redčiti jabolka«,
bo prav tako vsakdo TAKOJ vedel, da grem redčiti plodove (ker se, na primer, v
obilju letine, medsebojno tiščijo, to pa zlahka vodi do gnitja)… če pa rečem »grem
redčiti hruške«, takrat pa NIHČE NE more vedeti, vsaj takoj ne, KAJ bom počel v
sadovnjaku, redčil drevje ali sadeže… in moram dodatno pojasnjevati, moram
uporabiti VEČ besed, da pojasnim tisto, kar bi zmogel (po načelu
jablana-jabolko) pojasniti z – MANJ besedami!
In,
spet – našli bi se, ki bi trdili, da s tem in tako poenostavljajo jezik, ga
delajo bolj praktičnega… čeprav, butasti, kakršni so, ne zmorejo razumeti, da
je lahko jezik bolj enostaven oziroma praktičen EDINO v primeru, da mu POVEČAM
sporočilno moč, da omogočim LAŽJE in HITREJŠE (spo)RAZUMEVANJE… o čemer pa, niti
slučajno, ne moremo govoriti takrat, kadar o dveh povsem različnih (celo, v
primeru, na primer, reklamiranja, nasprotujočih si, medsebojno izključujočih
se) zadevah govorim z enim samim njunim imenom oziroma besedo! Tako da…
Ja,
nagonskim bebcem je vse »enostavno« - vidijo in že »vedo«, a žal takšna njihova
poenostavljanja ne govorijo o ničemer drugem, kot o NE-resnicah (o njihovem »po
svoje«) in o neumnosti. Čeprav je resnica dejansko enostavna zadeva (kadar jo
razumeš, kadar jo poznaš!) in čeprav bi tudi jezik zmogel biti povsem
enostaven, ko bi bil učinkovit v sporočanju, ko bi ga zmogli znati (naučiti se
ga) in – ko ne bi bebavi »strokovnjaki« razkrajali prizadevanj nekih številnih,
ki so vedeli kaj počnejo in so ga v preteklosti skušali izgraditi bogatega in
(sporočilno) močnega.
Kakopak,
takšne »malenkosti« sodobnih »jezikoslovcev«, NAGONSKIH in BUTASTIH »strokovnjakov«
niti malo ne (z)motijo, kakor tudi družbe, prav tako bebave, ne moti dejstvo,
da ti »jezikoslovci« zasedajo položaje, za katere še zdaleč niso usposobljeni,
in prejemajo krepko previsoke plače, katerih, s svojim UNIČEVANJEM jezika, še
zdaleč niso vredni!
Prvi
mimogrede, v podobi olajševalne okoliščine (za te »jezikoslovce«): tudi na
ostalih, pravzaprav na VSEH področjih, od politike, zgodovine, sociologije… do
prava, medicine, psihologije… mrgoli takšnih, popolnoma enakih »strokovnjakov«,
celo vesolje so preplavili, »strokovnjaki«, pa, denimo, »vedo«, da »je vesolje
NESKONČNO«, obenem pa »vedo«, da »se vesolje širi«… khm, bebo bebasti, daj,
povej, KAKO in KAM se lahko širi tisto, kar itak in itak ZASEDA VES obstoječ
prostor?!?!?!?!?!
Drug
mimogrede, tudi malček za hec, čeprav prekleto zares, in v podobi razumevanja
tistega, čemur pravimo znanje (ali, pri »strokovnjakih«, »znanje«)… od neke
dipl. psih. (radi mene bi lahko bila tudi tripl, butara je butara!) sem slišal
njen »Ko boste doštudirali psihologijo, se bova pogovarjala o tem«, a sem ji
odvrnil po svoje »Ne, pač pa ko boste v praksi dokazali, da znate in zmorete
ozdraviti psihično bolezen, takrat se bova pogovarjala!«
Čemu
sem (tudi) to zapisal?! Preprosto, da lahko tudi sledeče besede pridodam…
Najprej,
znova in ne-vem-katerič »živelo javno šolstvo«, ki papagaje uči PONAVLJANJA, in
je ponavljanje skrajni domet taistih papagajev… namesto da bi bila izšolanost,
kakor bi MORALA biti, zgolj in samo IZHODIŠČE, ZAČETEK DEJANSKEGA učenja! In
dodam še skromno svoje mnenje: prav nič ti ne pomaga, da »znaš« na jeziku, kajti
– dokler ne izkažeš v praksi, na konkretnih primerih, da je tvoje znanje zares
uporabno, učinkovito in kot takšno dejansko ter vredno, do takrat si zgolj…
eden izmed premnogih, pravzaprav prevladujočih blebetačev, pri čemer ni prav
nobene razlike med tem, če si laičen ali pa »strokoven« - BUTEC!
Ni komentarjev:
Objavite komentar