Današnji
sodi med »rekordne«, samo dve uri in pol je trajalo, od začetka dneva, do
prvega požirka, že ohlajene, kakopak, kave…
Za mačke
je lahko, vsi trije pritečejo na verando, ko zjutraj vrata odprem, da cucka na
prosto spustim, pa jim kar sproti hrano natresem, ostalo pa…
Dokler
se uspeva demokratično dogovoriti za odhod v kuhinjo… pa da najprej cuckoma
postrežem, nato njej pripravim zajtrk… vodo za kavo pristavim, in jo skušam
skuhati med pomivanjem posode… in med streženjem željam, nenehnim, gospodične…
pa »labim to«, na vsakih nekaj sekund, malodane, in »labim ono«, za vmes, da ne
postane dolgočasno… in še maso za palačinke sva delala, glede na to, da sva se
včeraj dogovorila za današnje palačinkasto kosilo… in še Oliver je prispel, za
nekaj ur samo, pa sva tudi njega (od)hitela pozdraviti…
Ko sem,
na koncu, v »miru«, skakajoč s stola, da Mali prinesem zdaj to, kasneje nekaj
drugega, pojoč/pripovedujoč o lopovu, ki je malemu kužeku ukradel avtomobilček,
pa čelado, nato še zvezek, barvice, ma, vse, kar je moč (u)krasti, in kar zmore
»(po)pestriti« eno in isto pripoved, o malem kužeku, in o nekem lopovu,
skratka, ko sem na koncu smel delček časa, po požirkih, malodane ukradenih,
nameniti kavi, še takrat sem gledal, da čim prej opravim z njo, pa da bom v
celoti na voljo njenim željam, in…
Tudi
pogovarjala sva se, mimogrede, znova mi je omenila kombinacijo joka in rogov,
in v nekem trenutku me je povprašala, kako to, da sam živim na bregu. »Zato,
Sonko, ker je tvoj tata bedak!« sem ji odvrnil, ne želeč nadaljevati, s
pojasnjevanjem tega, da moraš biti prasec, v svinjaku, pa da bi zmogel shajati
z rilci…
»Nisi
bedak, lep si, lada te mam,« sem zaslišal v odgovor, in hipoma je nejevoljo,
prebujeno ob moji »kraji«-ohlajene-kave, nadomestil nasmeh. »E, Sonkec moj
dobri,« je bilo edino, s čemer sem nasmeh pospremil, in kar sem ji v slišanje
namenil, po konkretnem vprašanju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar