Tudi jaz sem tebe…

Kakor običajno, je tudi danes, nasmejana, (s)tekla proti meni, čim sem stopil iz avtomobila, in ko sem jo dvignil, da se mi je znašla v naročju, in sva se objela, je glavo položila na moje rame in slišati je bilo »Pogrešala sem te«…

Tudi jaz sem pogrešal tebe, Sonkec moj mili, sem ji odvrnil, uživajoč v sicer prelepem, četudi nekaj bolečine izkazujočem, sprejemu…

 

V avtu je vso pot čebljala, nasmejana, me metala-na-finto, in pela. Kakor je postalo že običajno, najino, sva družno peljala Astrid v garažo, le da tokrat Male ni zanimalo obračanje volana, pač pa se je, in to zelo prizadevno, posvetila trobljenju. Ne vem, (na) kaj so, ob tem, (po)mislili sosedje, a mi je zato bolj malo mar. Kakorkoli že…

 

Ko sva odložila prtljago, sva, najprej, nekaj grozdja nabrala, belega in črnega, pa se je dete celo posladkalo, z nekaj zrni. Nato še s štirimi kockicami čokolade in z lončkom sladoleda, potem pa…

 

Glede na to, da konec meseca obeležuje četrto obletnico rojstva, glede na to, da sem se v ta namen že ustrezno »opremil«, sem pomislil – kaj ko bi detetu malček raztegnil čas veselja, pa bi že danes del njej namenjenega srečala. In sva, za začetek…

 

Oprla sva vrečko z baloni, in se uspela dogovoriti, da bova, zaenkrat, napihnila samo tri. Ostali naj (po)čakajo, da pridejo na vrsto. Rečeno – storjeno, napihnila sva tri balone (kasneje, med pripravo kosila, še dva), nato pa balonirala, se žogala z njimi, in to kar dolgo počela. In sem, spet, pomislil – jo še malček bolj razveselim?! Kakopak, dospetje do odgovora ni bilo niti malo vprašljivo…

 

Spet sem segel v omaro, v kateri skrivam reči, sicer njej namenjene, a kljub temu, pograbil nek paket, ga odrešil embalaže ter ji zadevo podal v roke. Poglej, tu pihaj, sem jo napotil…

 

In je začela, pihati, v orglice alias ustno harmoniko, in to vse bolj navdušeno počela. »Glasba gre tu ven,« mi je pojasnila, in sledilo je dolgo muziciranje, njeno, ob katerem sva, seveda, tudi plesala…

 

Vse do kosila sva kombinirala balone in »glasbeno izkazovanje«, pri čemer sem jaz, v okviru slednjega, moral brenkati na kitaro. In čas je minil kot bi najboljši izid v izkazovanju hitrosti dosegel…

 

Za kosilo se je najedla do vrha, lazanje. Zdaj je v banjici, uživa v čofotanju, medtem ko ji družbo dela (tudi) – rdeč balon…