Danes sem bil…

Pred dvanajstimi dnevi sem obiskal sinka, mlajšega, danes tudi starejšega. Že dlje se nisva videla, obenem sem bil prvič v njegovem (novem) stanovanju…

 

Tja grede… pošteno sem se boril s silo težnosti, ki se mi je na veke usedla, marsikaj počel, da me ni poneslo in, kdo bi vedel, tudi odneslo. Nazaj grede težav ni bilo, mi je sine skuhal močan ekspreso…

 

Lepo stanovanje si je omislil, zračno, svetlo, in z dokaj ekonomično izrabo prostora. Tudi k posojilu se je moral zateči, in si, s tem, za prihodnji dve desetletji dolg na pleča naprtil. A je resen, preresen, izjemno odgovoren, domnevam, da se ga bo skušal že prej znebiti.

 

Opremil še ni do konca, pravzaprav išče ustrezne kose, ki bodo legli konkretnim meritvam zidov na zid. Pa tako tudi slik še ni razobesil, bo najprej videl, kako bo pohištvo zapolnjevalo, slike pa bodo na koncu prišle na vrsto, da same do izraza pridejo, in zidovi, na katerih se bodo naselile. Kakorkoli že – obe stanovanji sinov sta, meni vsaj, več kot le simpatični, in z njima sta si, če bo tako naneslo, razrešila stanovanjsko vprašanje. Če pa bo drugače, bo pa že moralo od nečesa biti… hči pa itak, že kar nekaj let, z družinico v hiši dneve in leta odšteva. Samo še Malo je ostalo malo, in samo še nanjo mi kaže misliti, ko se o tovrstnih vprašanjih sprašujem. A se morava najprej še dogovoriti kateri otok bova kupila, in kotalke, seveda, pa na njem zgradila kamnito istrsko hiško, in bazen, pa kotalkališče. Tudi na pristan ne bova smela pozabiti, glede na to, da sva soglasna tudi o tem, da bova imela čoln, tak klasičen, ki bo taka-taka-taka… delal.

 

Da, v poslednjih dveh tednih sem se vsaj kančka podob sinov naužil, njune prisotnosti, oziroma moje ob njiju, pa bo, morda, lažje čakati na dan, ko se znova vidimo. Ko ne bi imel cuckov… ne maram, in ne morem ju imeti predolgo zaprtih. Ne nazadnje, Tarko je že starina, pa je bolje, da ne mine preveč časa od enega zapisovanja pasje kronike do drugega…