K hudiču!

Malo sem si olajšal, nazaj grede, ko sem se zaustavil, da kupim sirup, za svojega Sonka, in še neke stvari, s katerimi ji bom, upam, olepšal čas ob bližajoči se četrti obletnici njenega rojstva. Malo sem si olajšal, tako se vsaj prepričujem, čeprav se mi to prepričevanje vse bolj kot laž izkazuje…

 

Minula noč je bila, kakor so vse poslednje noči pred njenimi odhodi od doma, popolnoma drugačna od običajnih. Navadno zaspi, ko je utrujena, in za to potrebuje le nekaj minut, in prespi vso noč kot polh. Tu in tam sicer preverja, v spanju, če sem ob njej, vendar – ker zazna mojo prisotnost, je prav nič ne (z)moti v spanju. Pa se zbudi nasmejano, dete, in polno energije za soočanje z dnevom, sinoči pa…

 

Videlo se je, pa še kako, na obrazu, na očeh, da ni samo utrujena, pač pa dobesedno izčrpana, a ni in ni zmogla zaspati! Stiskala se je k meni, kot bi mi hotela zlesti pod kožo, v objemu sva se, kot Eskima, drgnila z nosovoma, poljubov, ki so v obe smeri leteli, niti štela nisva, toliko jih je bilo, in več kot uro sem ji »moral« peti Spavaj, dete… komajda sem odpel, nekaj sekund za tem je bilo (za)slišati njen »še«…

 

Nekje krog polnoči je, končno, zaspala. Čez čas se je odmaknila od mene, vroče je bilo, in prvi del noči je bilo slišati njeno stokanje, občasno, in zaznati nemir, ko je menjavala, v spanju, položaj na kavču, potem pa… potem pa se je, spet, prižela k meni, se namestila na moji roki, in tako spala, mirno kot bubica, vse do jutra…

 

Malo pred deveto sem jo začel zbujati. Treba bo na pot, hlajenje v avtu ne deluje, pa ne bo najbolje, zanjo, če se bova odpravila sredi največje vročine…

Zbujal sem jo počasi, obzirno, tudi s petjem, in ni bila slabovoljna, ko je odprla oči, le… dobro uro je trajalo, preden sva uspela, po mojem malodane postavljanju-na-glavo, dospeti do kuhinje, da ji pripravim zajtrk…

 

Navadno ji ni težko iti iz kuhinje v nadstropje, če radi drugega ne, potem zato, ker je zgoraj občutno manj komarjev, danes pa… zasidrala se je v mojem naročju, »vozila sva avtobus, čoln, helikopter…« in ni in ni hotela drugače. In spet je preteklo kar nekaj časa, preden sva zapustila kuhinjo.

 

V sobi podobno – zlezla je na kavč, dobro uro je na hude preizkušnje dajala mojo potrpežljivost, me do občutka obupa nemoči pripeljala, češ da nikamor ne bo šla. Česa vsega ji nisem pripovedoval, od kosila, ki bo čakalo nanjo, do tega, kaj in kako bo, ko se bo znova vrnila domov. Nazadnje je popustila, da sem jo lahko pripravil za pot, in da sva krenila in… še približno tri kilometre pred ciljem je pokazala za svoj hrbet, ob čemer je bilo slišati njen hočem-v-tisto-smer-domov…

 

Ja, »lepi«, »prelepi«, malodane »čudoviti« občutki, ko počneš proti volji tistega, za kogar bi malodane vse naredil! Mater smrdljivo! Ni, in ne gre, bolečina je sestavni del človekovega življenja, in bolj kot si rahločuten, bolj kot si dober, in pošten, več te bolečine boš spoznal, in jo v sebi nosil, do samega svojega konca! Drugače tudi biti ne more, tam, kjer svinje, in njihovo svinjsko, delijo svet s človekom!

 

Štiri imam, otroke, in vsi plačujejo »davek«, radi tega kdo, in kakšni, so, in so popolnoma drugačni od običajnosti, od tiste brezlične, brezhrbtenične »normalnosti« dvonogega svinjaka. In plačujejo davek tudi radi tega, ker jim oče fizično ni (bil) nenehno na voljo dan, do njegovega, očetovega, konca. Pa čeprav je tako skušal biti, pa čeprav je, radi tega, crkaval, a kaj, ko pa se je proti neumni sebičnosti, in proti bolezni, za nemočnega izkazal. Mater smrdljivo!

 

Upam, da se vsaj tega zavedajo, da – dokler bom, dokler se bom samega sebe zavedal, tam, kjer sam domujem, tam je, če jim tako nanese, vedno tudi njihov dom, in v vsakem trenutku, katerega zmorem doživeti, sem njim, zlasti njim, vselej na razpolago. Resda jih ne morem zaščititi pred dvonogim smradom, in njegovimi izkazovanji, a kaj, ko več od tega, realno gledano, ne zmorem.

 

Prekleta… ma, bolje, da ne nadaljujem, v nasprotnem bom še do svinj dospel, do preračunljive praznine, brezčutne, brezdušne, do pokvarjene, smrdljive sebičnosti! Nevredne enega samega vdiha, a prodorne, v zagotavljanju lastnoritnega ugodja.

Ne, ne bom nadaljeval, raje zaključim, s tem – prekleta!