Na
vsakem koraku je moč poslušati neka blebetanja o svobodi, celo stranka obstaja,
pa ne samo v Deželi, domnevam, ki se je poimenovala po svojih »prizadevanjih za
svobodo«, čeprav…
Takrat,
kadar govoriš o nečem, takrat, kadar si za ta nekaj prizadevaš, ali, praviloma,
večinsko, »prizadevaš«, takrat je sila priporočljivo to, da – najprej veš o čem
sploh govoriš, da poznaš predmet svojih želja, pričakovanj, tudi zahtev in
delovanj! Je priporočljivo, čeprav – kakor NE vedo o vseh ostalih pojmih, vsebinah,
tako NE vedo tudi o svobodi!
Svoboda
zagotovo NI njihov da-lahko-počnem-kar-in-kakor-mi-je-po-volji, kajti takšno
izkazovanje NE obstaja, nikoli NI in nikoli tudi ne bo obstajalo, vsaj
dolgoročno NI možno! In tudi ptica, ki je, s svojim početjem, prispodoba
svobode, NE more tako početi, pač pa…
Ko je
silovit veter, se bo »prizemljila«, v nasprotnem bi jo zračni tokovi potolkli z
neba… ko izjemno močno dežuje, ko oblaki s točo postrežejo, tudi ne bo letela,
da lastnega živetja ne tvega…
»Ja,
ampak tako se SAMA odloči,« bi bilo moč slišati, »potemtakem JE svobodna!«
RES je,
odloči se sama, a se tako odloči tudi takrat, ko BI želela (po)leteti…
potemtakem se SVOJEVOLJNO ODPOVE neki svoji temeljni, izhodiščni želji, želji
po letenju, in se tej želji odpove zaradi tega, ker – MORA UPOŠTEVATI
objektivna stanja, neka dejstva, neke Resnice, ki, vse po vrsti, pričajo o tem,
da NI sama na svetu, da ne more in ne sme gledati izključno in samo, niti
predvsem na lastne želje, pač pa mora te želje prilagajati dejstvom, se jim,
marsikdaj, tudi odpovedati…
Pa ni
samo vreme tisto, ki na njena ravnanja deluje na način, da jim »peroti striže«,
daleč od tega, kajti – njen svoboden-let-preko-neba je v prvi vrsti NEPOSREDNO
ODVISEN OD NJENIH OBJEKTIVNIH (in NE umišljenih, domišljavih) SPOSOBNOSTI, pa
bo sposobnejša smela biti na nebu svobodna dlje časa, višje in širše, kot manj
sposobna (preden se bo MORALA spustiti na tla, tudi, če bi drugače hotela, da
do obnove moči dospe)… njena svoboda je odvisna od neke ujede, na primer, ki bo
to ptico, v kolikor se bo le-ta z domišljavostjo izkazovala, in bo kljubovala v
svoji pravici-do-svobodnega-letenja, dokaj hitro odrešila njenega
svobodoljubnega-čivkanja… ne nazadnje – ko bo pristala na mojem bregu, bo
morala zelo pozorno, in previdno, uživati v svoji svobodi, kajti v nasprotnem
se utegne zgoditi, da v mačkovih krempljih konča!
Tudi ko
se popolnoma SAM znajdeš v nekem (»naravnem«) okolju… če ne boš upošteval
specifičnosti tega okolja, če se jim ne boš prilagajal, se ODPOVEDOVAL svojim
(morebitnim) željam, dobesedno svoji svobodni volji, utegneš hitro, in predvsem
klavrno, svojo svobodo v celoti, ter za vselej, izgubiti…
Na
svetu NE živiš sam! In kakor si ti želiš TOZADEVNO svojo »svobodo« (po občem
pojmovanju svobode = početi-kar-in-kakor-mi-prija), tako, na povsem enak način,
si svoje želi dobesedno VSAK TEBI ENAK BUTEC! Pa zlahka nastane težava (ki v še
hujše pripelje), kadar dve BUTASTI pojmovanji svobode drugo ob drugo trčita!
Rad
mečem kamenje. Obenem mi je ljub zvok razbitega stekla. In vidim okno, na neki
hiši. Da ugodim svoji želji (da izkažem svojo »svobodo«), poberem kamen ter ga
zalučam v okno, da zaslišim tako ljub mi zvok…
Kakopak,
SMEM to narediti, sledeč lastni želji, posledično volji, še bolj posledično
svojemu pojmovanju svobode, vendar – tudi tisti, kateremu sem okno uničil, tudi
on IMA PRAVICO po tem, da (vsaj) lastne interese ščiti, in zagotovo razbito
(njegovo) okno med te interese ne sodi. Pa se, radi tega, odloči, da bo tudi
sam, tako, kakor »jaz« to počnem, svojo »svobodo« živel, zgrabi me za vrat, me
zbije na tla in dobro premikasti. Če je njegova »svoboda« nekoliko
agresivnejša, kdo ve, me, morda, tudi odreši vseh težav, povezanih z živetjem…
Vem,
zapisal sem banalen primer, a nič hudega, da se ga »prenesti« na vsa ostala
področja, v vse ostale podobe obstajanja na način
delitve-prostora-in-časa-z-drugimi.
NE, ne
smem (pa naj mi je to še tako ljubo) na tak način pojmovati svobode, še manj jo
smem na tak način (skušati) živeti, kajti – v kolikor NE bom upošteval tudi
drugih, in tudi njih PRAVICO do lastnih želja, do čim bolj nemotenega
obstajanja, do čim večjega obsega njihove svobode… v takšnem primeru se bom
izkazal kot nekdo, ki ne samo da OGROŽA svobodno izbiro ostalih, pač pa jo
dejansko skuša tudi odpraviti! In ti, vsi ostali, se bodo ustrezno odzvali, ter
krenili proti meni, z željo, da vsaj OMEJIJO mojo svobodo, ali pa jo v celoti
odpravijo…
SLEHERNO
PRAVICO, KATERO TERJAŠ ZASE, MORAŠ PRIZNATI TUDI OSTALIM, s katerimi deliš
prostor in čas, in tako priznavanje mora obstajati recipročno, vsestransko! V
nasprotnem nihče in nikjer ne bo dospel niti do tega, da bo smel ZNOTRAJ
obstoječih okoliščin IZBIRATI med nekimi možnostmi lastnega ravnanja!
Potemtakem – NE bo dospel do svobode izbiranja, do EDINE svobode, ki zares
zmore obstajati, izbiranja ZNOTRAJ (ETIČNO) DOPUSTNEGA!
Vsaka
podoba nekega sobivanja, tudi med uradno prepoznanimi živalmi, ima svoja
pravila, svoje zakone, posledično tudi svoje KAZNI za prekoračitev dopustnosti,
in svoje izvrševalce teh kazni. Vsaka. Ko tega ne bi imela, skupnost ne bi
mogla niti za hipec obstajati.
V
kolikor upoštevaš (in se temu primerno tudi ravnaš) ta pravila, te omejitve,
zapovedi in prepovedi, v takšnem primeru boš smel, ZNOTRAJ obstoječega reda,
živeti svojo svobodo. Resda ne svobode v smislu
lahko-počnem-vse-kar-in-kakor-želim, a svobodo na način LAHKO upoštevam lastno
odločitev, v kolikor s to odločitvijo NE ogrožam ETIČNOSTI, katera naj bi bila
vsakemu razumskemu bitju TEMELJNO VODILO (in to NI pri nagonskih, nemoralnih,
večno prilagajajočih se bitjih, pri človejakih)!
Nelson
Mandela je, že dolgo je tega, izustil nekaj, kar občim, jamčim, ni najbolj
razumljivo. Ko so ga izpustili iz zapora, je namreč izjavil nekako takole: Res
je, odvzeli so mi prostost, a svobode mi niso mogli vzeti!
Odvzeli
so mu pravico do svobodnega gibanja (omejen je bil izključno na prostor,
odmerjen mu za zidovi zapora). Odvzeli so mu pravico do svobodnega razporejanja
časa (ni mogel odločati o tem, kdaj bo jedel, kdaj bo dospel do sprehoda…).
Odvzeli so mu pravico do odločanja o tem s kom se bo/ne bo in kdaj se bo/ne bo
pogovarjal, družil (na zaslišanja je moral, proti svoji volji… obiske je
sprejemal takrat, ko so mu jih dovolili, in pod zaporniškimi pogoji…).
Pravzaprav so mu ODVZELI VSE tisto, kar v podobi večine svojih svoboščin
povprečen BUTEC pojmuje kot svobodo, vendar – NISO mu zmogli vzeti tistega, do
česar taisti povprečen butec NIKOLI ne dospe, niso mu zmogli odvzeti »njega
samega«, njegove volje po tem, da se bo, v okvirih konkretnih okoliščin,
izkazoval SEBI, svojemu »jaz-u« primerno… pa, denimo, ni nasmejan lizal sladoleda,
v zaporu in v družbi svojih »agresorskih sovražnikov« (da bi le-ti posnetke
nato uporabljali v neke svoje, propagandne, namene)… ni izdajal svojih
sodelavcev (da bi lastni koži boljše pogoje priskrbel)… ni pristajal na
pojasnila, dopovedovanja svojih ječarjev, pač pa je zvest lastnim prepričanjem
ostajal… skratka, če poenostavim, pa v nekaj besedah zaokrožim – OSTAL je
natanko tisto, kar (in kakršen) je bil tudi pred dospetjem v zapor!
Pač,
Mandela ima (je imel), v svetu uradno neprepoznanih živali, gromozansko »hibo«
- je (bil) dosleden, načelen, etičen… in nikakor oportun, večno
prilagajajoč-se-v-interesih-lastne-riti…
Potemtakem
– svoboda NI (in NE more biti) tisti da-počnem-kar-in-kakor-mi-je-po-volji, pač
pa svoboda JE: lahko, in celo potrebujem izbirati ZNOTRAJ DOPUSTNEGA mi, in to
MORAM početi na način, s katerim NE ogrožam etičnih opredelitev, med njimi tudi
NAČELNO pravico slednjega do živeti-svobodno… lahko pa ogrožam SVOJO, meni
lastno svobodo (katero mi okolje priznava), ker s tem, ko ostajam zvest nekim
vrednotam, nekim idealom, ki so DRUGAČNE(i) od vrednotenj vseh ostalih, SAM
odločam o lastni usodi! Tudi v primeru, ko sem zaradi tega SVOJEVOLJNEGA
odločanja kaznovan.
Da, »prizadevajo«
si za neko svojo (nerealno) svobodo, vendar… ko BI MORALI, v duhu etičnosti, v
duhu korektnega sobivanja, v duhu svobode-za-vse-in-vsakogar… spregovoriti, se
tudi z dejanji zoperstavljati slednji zadevi, s katero nekdo ogroža svobodo
vseh, in vsakogar, takrat se, preprosto – POTUHNEJO, in čakajo na priložnost,
da nevarnost, ki NJIM preti, mine. To, z drugimi besedami, pomeni, da
OBJEKTIVNO gledano NISO zmožni dospeti do nikakršne dejanske svobode, kajti v
vsakem primeru bo okolje (tudi takrat, kadar se skrajno neetično, potemtakem z
vidika skupnosti, nekega sobivanja NEPRIMERNO, NEDOPUSTNO izkazuje) pogojevalo,
odločalo in odločilo o njihovem ravnanju! Če grem še naprej, potem to pomeni,
da – NESUVERENA bitja, večno prilagodljiva, nemoralna, bitja, katerim je EDINA
dejanska »vrednota« da-bo-MOJI-riti-čim-boljše, NIKOLI NE ZMOREJO DOSPETI niti
do takšne, temeljne, pravzaprav v sobivanju EDINE možne svobode, do svobode
odločanja o samem sebi, o svojem ravnanju, o pravici do obstajanja nekih
lastnih mi želja, vrednot!
Kdaj pa
bi ptica zares dospela do svoje svobode?! NE takrat, ko bi poletela v točo (zoperstavljanje
DEJSTVOM, zoperstavljanje nečemu, na kar nimaš, in NE moreš imeti vpliva, NI
izkazovanje svobode, pač pa - NEUMNOSTI!), pač pa takrat, kadar NE bi zbežala
že pred prvo senco, podobno senci neke ujede, pač pa bi se tej ujedi (kakor
neke ptice, denimo, dejansko počno) ZOPERSTAVILA, in s tem izkazala lastno
voljo po (u)branitvi svojega (načina) živetja… pa čeprav bi s tem taisto svoje
živetje ogrožala, celo brez njega ostala! Ja, tu pa smo že pri tistem »bolje
dan kot lev, kakor sto let kot ovca«,... a kaj, ko pa ovcam drugače ni dano,
kot ovčje, in kaj, ko ovce vse po-svoje »razumejo«, in tudi svojo »svobodo«!
Zgolj
za zaključek: »suvereni«, tako vsaj pravijo, živijo v »suvereni« državi, pri
čemer jih niti malo NE (z)moti dejstvo, da – neki »veliki« ODLOČAJO o malodane
slednjem izkazovanju te države, da ta država NI, objektivno zmožna, samo sebe
nahraniti (ter si, s tem, izhodiščnih pogojev za obstanek, kaj šele za svobodno
svoje odločanje) zagotoviti… in jih niti malo ne (z)moti to, da – kakor bo »šef«
rekel, tako bom počel (in bom kasneje, ko »šef« več ne bo pri močeh, svojo »poštenost«,
svojo »svobodno voljo« izkazoval… na jeziku)!
NI
svoboda v tem, da v odnosu do šibkejšega po svoje počneš… pač pa v tem, da
taistega šibkejšega UPOŠTEVAŠ kot SEBI (vsaj načeloma) ENAKOVREDNEGA po
vprašanju svobodnega živetja! NI svoboda v tem, da močnejšemu hinaviš, se mu
priklanjaš in uklanjaš… pač pa v tem, da mu svoja vrednotenja izkažeš, in se za
te, neke pač, vrednote tudi zoperstaviš, v njih bran! Predvsem pa – NEVREDNI so
sleherne, še najmanjše, svobode tisti, kateri v (kakršnikoli že) skupnosti NE
vidijo interesov celote, pač pa jim je edino omembe vredno vodilo
čim-boljše-za-MOJO-rit! Takšnim je primerno, kakor vsem ostalim ovcam – pašna ograda,
pastir, veriga in sol!
Ni komentarjev:
Objavite komentar