Ah-ta-samo-tvezi…

Mene ne smeš resno jemati,

nisem po standardih bil narejen,

dala sta mi, moja oče in mati,

takšen korak, ki v naprej je zgubljen…

 

Nikdar po modi, obče veljavni,

nikdar po znanju, ki vsevprek velja,

dvomi so note v moji pozavni,

pa trobi kot se trobiti ji da…

 

Vidim nevidno, neslišno pa čujem,

kar je za videt me ne veseli,

tudi razvoju v vzvratno kljubujem,

ni, zaostalemu, mi pomoči…

 

Jaz sem le tisti ah-ta-samo-tvezi,

moje besede pomeči v zrak,

le – po vseh štirih v napredek svoj lezi,

da te z oblakov ne vrže vznak…