Pusti
pravljice, ne jim verjeti,
ker,
veš, življenje se v pravljicah noče igrat,
hudičevi
skažejo se vsi obeti
in slej
ko prej stisne grdo te za vrat…
V princesah
zveri so, robate, krempljate,
in princev…
še enega nisem spoznal,
a duše
kot neke praznine zaplate,
pa ko
jih spoznaš, ti v hipu je žal…
Ni
pravljic, ni, kruta je zgodba življenja,
še zlasti,
če hočeš z lučjo nad temo,
vir zla
je, izvir prav vsega trpljenja,
požrla,
če zmogla, bi modro nebo…
Edino…
ti piši, v dejanja se trosi,
naj v
dobro popelje težavna te pot,
naj čim
dlje od spak vseh dvonogih te nosi,
nesnage
zgolj kup, in nje praznih usod…
Kdo ve,
morda srečaš vsaj iskrico neko,
v dlani
jo nosi, in čuvaj, in grej,
in hodi
skoz trnje, čez slednjo prepreko,
obraz
pa na svetlem vseskozi imej…
Pusti
pravljice. Zgolj pot, tja do kraja,
ki vsem
ugasi se, ki vsem se konča,
le –
važno je to, da dokler ti potraja
nikoli
ne bodi, za hip ne, tema.
Ni komentarjev:
Objavite komentar