Velikokrat
sem že zapisal, da je v bistvu večina obstoječih znanj, tozadevnih vsaj,
sestavljenih iz – neresnic. Pravzaprav cel Svet temelji na teh neresnicah!
Lahko bi o lažeh govoril, neresnice, ne nazadnje, to tudi so, ko bi se tisti,
ki ta »znanja« oblikujejo in izkazujejo, zavedali njihove neskladnosti z
dejstvi, potemtakem njihove neresničnosti…
Stroka,
in ne samo ona, nenehno ugotavlja, tudi v želji, ali potrebi, po razvrščanju,
umeščanju, s tem, posledično, po razlaganju obstoječega. In je prav tako, čeprav
– bi bilo bolj prav, ko bi ta razvrščanja potekala krepko počasneje, in bi pot,
ki vodi do ugotovitve, bila nekoliko daljša ter bi predvsem ugotovitev nastala
šele takrat, ko bi »zadevi prišli do dna«… medtem ko bi vsa neka vmesna
spoznanja ostala le v podobah nekih domnev…
Žal, a
je resnica, tudi stroka ugotavlja na temelju videnega, potemtakem na temelju
tistih ugotovitev, do katerih zmoremo dospeti s pomočjo čutnih zaznav. Težava,
in to gromozanska, pri takšnem ugotavljanju, pa je v tem, da zmoremo (samo) s
čutnimi zaznavami dospeti izključno do površja, do neke otipljive zunanjosti,
NE pa tudi do vsebin, ki obstajajo kot dejanski VZROKI slehernega izkazovanja!
Banalen primer: stroka obravnava alkoholizem kot bolezen, čeprav temu še zdaleč
ni tako, pač pa je nebrzdano uživanja alkohola samo izkaz neke bolezni, je samo
POSLEDICA obolenja, nekih vzrokov, obstoječih v podzavesti, pa bi si upal
trditi, in to zlahka, da – so ti vzroki, ta psihična stanja, dejanska bolezen!
Z drugimi besedami – z odpravo navade pitja še NISI ozdravil same bolezni (pač
pa je podobno kot v primeru, da uspeš odpraviti neko konstantno vročično stanje
/ker vročino obravnavaš kot bolezen, in ne, kakor je pravilno, kot njeno
posledico, njen izkaz/ medtem ko vnetje, ki to vročino povzroča, še naprej
ostaja in deluje v podobah bolezni)…
Pomeni:
v kolikor želiš o nečem zares vedeti, v kolikor želiš ta nekaj dejansko
poznati, v takšnem primeru MORAŠ dospeti tudi do odgovorov na tisti ZAKAJ se mi
kaže tako, kakor se mi (op. p. »darežljiv« sem lahko, denimo, tudi zaradi neke
preračunljivosti, denimo pri zmanjšanju davčne svoje osnove, pa na temelju
upanja, da mi ne bodo še-več vzeli, če bom delček sam od sebe dal, pa zaradi
tistega kaj-bodo-/drugi/-rekli-če-ne-bom-dal… in ne izključno zaradi dobrote!).
Kakšen
uvod, mejduš! Kakorkoli že, namenil sem se pisati o trditvi (uradni ugotovitvi),
da je človejak – socialno bitje. Sam namreč trdim, da temu ni tako, in bom
skušal to tudi pojasniti…
Recimo,
da sem član nekega šolskega odbora. Vsi v okolju vedo o tem, ne nazadnje celo
pripovedujem jim, kako skušam, kot odbornik, »nekaj narediti za (šolsko)
skupnost«. S tem nisem samo »pomemben«, pač pa sem predvsem prizadeven in
odgovoren član skupnosti, vendar…
Iskanje
tistega ZAKAJ (sem član tega odbora) lahko pripelje do sila različnih
odgovorov, in med njimi je dovolj takšnih, ki nikakor ne morejo pritrditi moji
odgovornosti-do-skupnosti, mojim prizadevanjem-za-skupnost, kajti…
V istem
odboru so tudi neki vele-pomembneži… je nek vele-bogataš (katerega je
priporočljivo »poznati« in mu skušati zlesti-v-rit), pa nek vele-odločujoči
(enak pripis kot poprej), nek »dončić« (mejduš, že to, da se na posnetku
znajdem ob njem, pa še objema me prek ramen, že to zadošča, da tudi sam
postanem »slaven«, nekaj-posebnega!)… in jim na sestankih nikakor ne ugovarjam,
v bistvu na sestanke hodim le radi tega, da hodim, da smem biti v istem
prostoru in času s temi vele-pomembneži, in o tem pripovedovati…
Moj
otrok hodi v šolo, v taisto, v kateri sem odbornik. Kdo bi vedel, morda pa
hodim na sestanke, pa še kako drugače delujem skladno s »funkcijo«, zaradi
tega, ker skušam svojemu otroku (o)lajšati šolanje?!
Lahko
sem nek podjetnik, in prodajam, denimo, ergonomsko pohištvo, stole, mize
(govorim na temelju konkretnega, doživetega primera), pa – mi utegne članstvo v
odboru, ter malo boljše »poznanstvo« z v-šoli-odločujočimi, koristiti pri
poslovanju?!
V
odboru NI vele-pomembnih… otroka nimam v tej šoli, ali pa je, vendar ga vzgajam
v suvereno osebo, ki se mora zavedati svoje odgovornosti, in nositi tako izkaze
nekih /svojih/ uspehov, kakor tudi izkaze nekih krivic, potemtakem o svojem
otroku v tem odboru ene same črke NE črhnem… nikakršnih koristi ne pričakujem,
še manj želim, od tega svojega odborništva, pač pa se dejansko zavzemam, ne
samo v času sestankov, za dobrobit učnega procesa…
Šele
oziroma izključno v poslednjem primeru sem dejansko odgovoren del skupnosti,
izključno v tem primeru obstajam, in delujem, najprej v dobrobit skupnosti, sem
za to skupnost pripravljen žrtvovati tako svoj čas, kot tudi svoje delo, ne
nazadnje, tudi materialno ji po najboljših svojih močeh prispevam.
Kaj sem
želel pojasniti?! Samo to, da – kadar si socialno bitje, takrat je tvoj EDINI
interes, v povezavi z neko skupnostjo, to, da si NJEN del, in to, da deluješ v
dobro SKUPNOSTI. Pomeni, da je »moj« interes dobrobit-skupnosti in da šele
skozi to dobrobit dospem, na posreden način potemtakem, tudi do lastnega
interesa = dobrobit skupnosti!
Kaj
praviš, KO bi bil človejak dejansko socialno bitje, KO bi dejansko živel za
skupnost, kateri, BOJDA, pripada, bi znal to skupnost poiskati tudi takrat, ko
bi do nekega lastnega presežka dospel (in ga POTREBOVAL s skupnostjo podeliti…
potemtakem NE bi delil zaradi davčnih olajšav, ali zaradi reklame, ali zaradi »imidža«),
in ne samo takrat, kadar od skupnosti nekaj pričakuje?! Pa, da ne bo
nesporazumov: večine teh pričakovanj se sploh NE zavedamo (ne gre samo za
kredite, socialne pomoči, ureditev neke infrastrukture…), obstajajo v
podzavesti (npr. potreba nesuverenega bitja po pripadati-nečemu, občutek
večje-varnosti-znotraj-skupine, občutek /dejanske/ nezmožnosti za
samostojno-hoditi-skozi-živetje…) in odločajo o ravnanjih nagonskih bitij
krepko bolj, kot se bodo le-ta kadarkoli zmožna zavedati tega.
NE,
socialno bitje je SAMO tisto bitje, ki od skupnosti ne pričakuje ničesar
drugega kot to, da JE, da obstaja, da ji je čim boljše… in ki šele posredno, v
kolikor so te njegove želje, v skupnost usmerjene, izpolnjene, dospeva tudi do
lastnega zadovoljstva ( = ugodja), prav in izključno zaradi tega, ker je do
takšne izpolnitve prišlo!
Spomni
se, sem parkrat zapisoval, tistega V. Alenovega filma – serjejo družno, jedo
vsak v svoji kabini. Da, vem, nekoliko karikiran prikaz stvarnosti, a še kako
resnici ustrezen!
Človek
se druži zaradi samega druženja, in skuša temu druženju doprinesti. Človek dela
zaradi samega dela, in se, ob tem, ne sprašuje o plačilu, celo dospetje do
zastavljenega cilja mu ni odločujočega pomena. Potemtakem se človek NE
sprašuje, vsaj prvenstveno ne, o tem kaj bo sam imel (od druženja, od dela),
pač pa kaj bo zmogel pridodati (druženju, delu)… Kenedi: »Ne sprašujte, kaj
lahko država naredi za vas, sprašujte se kaj lahko vi naredite za državo«…
Bistveno
bolj, kot pri človejaku, bi se dalo o nekih socialnih bitjih govoriti pri…
čebelah, ki se trošijo, in iztrošijo, do konca, v prizadevanjih prispevati
panju, celoti… mravljah, ki takisto, le da na neke svoje načine počno… a se ne
da, kajti za to, da smeš govoriti o značaju neke podobe živetja, za to se mora
ta podoba najprej ZAVEDATI (same) SEBE, pomeni, da MORA zavestno, hote ravnati,
se MORA biti zavestno pripravljena odpovedovati (tudi, če ne predvsem, lastnim
interesom), dočim pri živalih temu ni tako, ker jih vodijo nagoni, in jih
vodijo tako silovito, da mimo njih ne zmorejo.
Nedolgo
nazaj sem zasledil nek prispevek, slučajno, med »tv novicami«, o neznancu, ki
je v nekem deželnem mestu »zadel« ogromno na džekpotu, in je občina »profitirala«
več kot milijon evrov. In so anketirali mimoidoče, pa je bilo slišati tudi
tisti upam-da-se-bo-srečnež-spomnil-na-svoje-someščane… Kaj meniš, se je
spomnil?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar