Vihrajo
zastave, z vetrovi plešoče,
in vsak
jih raznaša kot ve in kot hoče,
pa ni
neke zgodbe, in ni neke slave,
ki bi
okrasila ponosne vse glave…
Zdaj
semkaj, zdaj tja, v različne smeri,
korak
se poda tja kjer bolj zadiši,
vodil
ni, načel, in ni hrbtenice,
da bi prepoznavno
iz nje gnalo lice…
Za
nekaj drobtin, za nekaj denarja
častijo
moči in uspeh gospodarja,
ki
svoje dobrote s krvjo ne umaže,
če
hlapec kleče mu vdanost izkaže…
Uh…
kaže, da v zmoto me je napotilo,
to niso
zastave, zgolj neko perilo,
katero,
v razliko od mnogih zastav,
ni vonj
po nesnagi nikoli obdal!
Ni komentarjev:
Objavite komentar