Ne
živim zato, da bi jedel, pač pa jem zato, da živim…
Skozi
tisočletja se posamezniki ubadajo z vprašanjem o smiselnosti življenja, o tem,
kaj življenje sploh je, čemu je namenjeno. In skozi taisti čas absolutna večina
»pozna« odgovor na vsa ta vprašanja, in ji do tega »poznavanja« sploh ni težko
priti, kajti vsako ne-razumsko bitje teži predvsem, če ne izključno, k tistemu
da-mi-je-čim-lepše. Potemtakem jim je »smisel« njih živetij v
živim-zato-da-bi-jedel…
Kakopak,
ta da-bi-jedel ne kaže razumevati samo neposredno, pač pa je hranjenje
prispodoba za sleherno doseganje nekega ugodja, pa naj bo le-to v podobi
želodčne sitosti, ali pa v podobi neke mašitve kompleksov oziroma doseganja
zadovoljstva nad samim seboj.
In ima,
ta absolutna večina, po svoje tudi prav, kako da ne, ko pa je tudi govedu, ali
katerikoli drugi živali, živetje izpo(po)lnjeno ob polnem vampu, le… Narava je
to govedo ustvarila zato, da OB doseganju lastnega ugodja prispeva NJEJ,
Naravi, da tako ali drugače skrbi za njen čim bolj nemoten obstoj, dočim pri
absolutni večini ne vidim ničesar takšnega, s čemer bi, kakorkoli, prispevala h
kakovosti celote, vsega obstoječega. Celo nasprotno – ko bi bilo moč požreti
tudi nebo, že zdavnaj več ne bi bilo ene same zvezde…
Njim je
delo nujno zlo, je, pač, nek način, s katerim zmorejo dospeti do realizacije
nekih svojih ciljev, od samega preživetja naprej. Človeku je delo potreba, mu
je »zabava«, mu je – smisel njegovega obstajanja!
Da,
obstaja razvojna lestvica, potemtakem obstajajo tudi različne podobe
razvitosti, v okviru te lestvice, razvitosti, katerih ni moč presojati v
podobah nekih telesnih značilnosti (ne nazadnje, neka bakterija je, v določenem
pogledu, krepko razvitejša od vseh ostalih podob živetja, kajti zmore, za
razliko od ostalega, tudi milijone let preživeti v »večnem« ledu… in vsaka muha
je krepko bolj »razvita« za potrebe letenja, od dvonogega, kajti muha zmore
leteti samo s svojimi naravnimi danostmi, dočim mora dvonog uporabljati
pripomočke), pač pa izključno po razvitosti možganov, pa, če povsem preprosto
zapišem: obstaja živ svet, ki možganov sploh nima; obstaja živ svet, ki jih
ima, in so nagonsko zasnovani (posledično tudi delujoči); obstaja živ svet, za
katerega je značilen razum – človek, razumsko bitje, Homo Sapiens, rariteta na
planetu. Edino bitje, med vsemi, ki je Naravi enakovredno (sama Narava namreč
posluje strogo na temelju logike = razuma).
Morda
je nerazumljiv zapis, s katerim sem postregel na samem začetku tega pisanja, pa
ga bom skušal pojasniti v nadaljevanju. Čim bolj preprosto, seveda, da bo
malodane vsakomur moč presojati o nekih razlikah. In, zavedam se – s pozicije
ne-uma je sleherno izkazovanje, ki je drugačno od njegovega, neumnost, pa
čeprav bi bilo moč sklepati, da neumnost ne bi bila neumnost, ko ne bi bila
neumna…
Čemu
dela občost, čemu dela nek povprečnež?
Razlogov
je, zagotovo, več, a vsi k istemu cilju vodijo, k zagotavljanju LASTNEGA
UGODJA. Z delom dospeva do socialne varnosti, do zavarovanja, do delovne dobe,
potrebne za pokojnino ( = relativno brezskrbna starost), predvsem pa dela zato,
da – dospe do denarja, s katerim poskrbi ne samo za svoje sprotne potrebe, pač pa, v
največji možni meri, tudi za nek svoj še-več. Pomeni, da je občemu delo nujno
zlo, in da ga ne bi prav nič motilo, ko bi bilo moč do ugodja dospevati brez
dela, ali vsaj z njegovim manjšim obsegom. Njim je pomemben cilj, ne sama pot
do njega, zanje ne velja tisto, da je vrednost nečesa premo sorazmerna z
vloženim trudom, ne, oni vse vrednotijo skozi – ceno, strošek, DENAR…
Čemu
dela človek?! Poglejmo nekaj primerov, tudi, vsaj domnevno, obče znanih. Ob
čemer si dovolim, nesramnež, to, da tudi neka ugotavljanja dejstev ( = znanost)
in tvorjenja nekih pomnikov oziroma »dodane vrednosti« ( = umetnost) obravnavam
kot delo, še več, celo to si dovoljujem, da trdim, da so tovrstna dela krepko
bolj zahtevna, naporna, stresna, kot so neka običajna, splošna, obča, obenem pa
pri teh delih niti dospetje do načrtovanega cilja ni zagotovljeno.
Galileo.
Čemu je posvetil svoje obstajanje raziskovanju? Ker je s tem lepo (za)služil?!
NI, daleč od tega, celo trošiti je moral, da je uspel dospeti do pripomočkov, s
katerimi je ugotavljal. Je dospel do sebi neke bolje varnosti, do nekega
ugleda, nekega položaja v družbi?! Ja, je, do položaja s strani vseh butcev
zasmehovanega »dvornega norca«, do položaja klevetanega, obsojanega in, malo je
manjkalo, tudi do položaja kriminalca, obsojenega na smrt. Pomeni, da se s
svojim delom ni samo izpostavljal, na vsakem koraku, ne, tudi neposredno je, z
njim, lastno življenje ogrožal, a je kljub temu ostal zvest svojim načelom,
predmetu svojega raziskovanja, svojim ugotovitvam…
Kar
nekaj je bilo, morda še vedno so, nekje, raznih umetnikov, slikarjev, kiparjev,
piscev… živečih v revščini, in to v pravi revščini. Niti za jesti ni bilo, kaj
šele, da bi o neki lastni strehi-nad-glavo govorili, a niso svojega zaslužka,
denimo od prodaje neke slike, namenjali v nekaj zagotovljenih obrokov, ali v
to, da bi si neka fensi oblačila omišljali, si palače zidali, ne, pač pa so z
zasluženim denarjem – kupovali platna, barve! Pomeni, da jim je bilo bolj
pomembno to, da LAHKO DELAJO, kot tisti od-česa-boš-pa-živel! Ne nazadnje, tudi
slovenski »ljudski junak«, Cankar, bi imel na to temo marsikaj izpričati, pa še
kdo, v Cukrarni od živetja poslavljajoč se…
Tesla,
Nikola, zagotovo (vsaj doslej) eden »največjih« vseh časov – ko bi bil iz
občih, mejduš, da bi s svojimi odkritji mastno (za)služil, verjetno bogatejšega
od njega sploh bilo ne bi! In je vprašanje, če se ne bi že kar po nekaj letih
upokojil, tako pa… da, tudi on je znal dogovoriti zadeve, povezane z denarjem,
znal ga je pridobiti (če ga zna vsako teslo, čemu ga Tesla ne bi znal?!), a je,
natanko tako, kot ga je slikar porabil za platno in barvo, porabil za to, da je
lahko naprej – delal! Njemu nek dosežen njegov cilj ni bil končno dospetje, na
katerem bi se (samo)zadovoljeval, in ga tržil, daleč od tega, vse, kar je
počel, so bile samo stopnice, ki so vodile samo k še več početja, k še več
napora, k še več dela…
Da, to
je samo nekaj primerov, znanih, bojda, čeprav sleherno razumsko bitje
funkcionira na tem, istem načelu, in ima tudi danes nek samostojen (samosvoj) znanstvenik
in/ali umetnik preživetvene probleme krepko bolj izpostavljene od nekega celo
komunalnega delavca, kaj šele nekega uradnika ali »strokovnjaka«! In se, ob
vsem tem, pojavi strašanski absurd, pravzaprav kar dva…
Prvi
absurd je v tem, da lahko takšni, potemtakem ustvarjalni, tvorni posamezniki
dobesedno crkavajo, ob silnem »razvitem«, »civiliziranem«, predvsem pa »zavedajočem
se« občestvu, ki bo… če že da, raje dalo nogometu, kot znanosti, kaj šele
umetnosti!
In drug
absurd, še grozovitejši – prav zahvaljujoč takšnim posameznikom, prav
zahvaljujoč ljudem se lahko občestvo zahvali za to, da ima iz stoletja v
stoletje lepše, boljše, lažje pogoje obstajanja, da si, iz stoletja v stoletje,
omišlja več igračk in igric, od avtomobilov pa do izletov v »mondena letovišča«,
kajti, ko bi bilo samo od sebe odvisno, verjemi – niti do tega ne bi dospelo,
da je moč z zlaganjem zidakov na zidake do bivališča priti!
»Samo«
takšne »majhne« razlike so, med živaljo in razumskim bitjem, med človejakom in
človekom. Prvi bi žrl, požiral, v nedogled, drug pa se v svojem tvorjenju ne
zna zaustaviti.
Da,
kakopak, se »opravičujem«, kajti vsi-smo-zaslužni-za-razvoj, čeprav, veš… piramido
je moč tudi s pomočjo vola, slona, ali neke tehnologije izgraditi, vendar močno
dvomim, da jo zmore vol tudi načrtovati. Mislim, obstajajo tudi šole za
arhitekte, vsekakor, vendar…
Ni komentarjev:
Objavite komentar