Pa –
kaj bi rad, papir,
da za
menoj oprezaš,
me s to
belino drezaš
in
zbujaš mi nemir?!
Sem ti
premalo dal?!
Se v
žile mi zadiraš,
globine
mi razpiraš,
me nisi
še spoznal?
Za
hipec ne zadremaš!
Nikoli
ne zamujaš,
ko črke
mi prebujaš
in v
misel me razvnemaš.
Do
kdaj, povej, do kdaj
za vratom
boš visel,
za talca
me imel,
v
solzo, in v smehljaj?
Mar ti
brez mene ni,
da skozme
svoje ženeš,
da mi s
korakom kreneš
povsod,
v vse smeri?!
Ker,
veš, te bom izdal,
vse bližje
je ta dan,
me
čakal boš zaman
in brez
glasu ostal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar